Čustva in občutki so naši kazalci, ki nas najbolj popeljejo do sebe, če jih znamo pravilno razbrati in jim prisluhniti. Zelo velikokrat pa se zgodi, da jih potlačimo v sebi in so zaradi tega obremenjujoči.

Čustvena inteligenca je dokaj zahtevna. V sebi gojiti svobodo ter zgolj dovoliti, da pridejo in grejo, kot naši obiskovalci, je še toliko težje. O čustveni svobodi in kako se naučiti »upravljati« z njimi, sem se pogovarjala z Andrejo Cilenšek, raziskovalko globin notranjih prostorov in preprostosti življenja.

svoboda čustev 1

 

Andreja, kaj pomeni svoboda čustev?

Ideja svobode čustev pomeni ozaveščanje, sproščanje v varnem okolju in zavedanje.

Zavedanje (awareness) ali preprosto biti prisoten: Na naše zavedanje vpliva polno zunanjih vplivov kot so npr. prepričanja, ki jih sprejmemo od ljudi, ki so bili ali so del našega življenja; vzorci, ki jih sprejmemo »avtomatsko« od ljudi, ker smo z njimi živeli.

Največ vzorcev dobimo v otroštvu- v obdobju, ko smo še zelo odprti in zato toliko bolj dovzetni vplivom. Veliko ljudi nima dosti možnosti vplivati na vzorce ali prepričanja v obdobju otroštva, ker niso imeli možnosti izražanja svoje volje, čutenja sebe. To je dokaj običajno in nekaterim to povzroča manj, nekaterim več travm. Odvisno tudi od posameznega značaja.

Na zavedanje močno vplivajo čustveni naboji, ki so povezani s samskarami (travmatičnimi, čustvenimi vtisi), ki jih vsak nosi v sebi in ob različnih trigerjih = dražljajih, ki privrejo na plan in takrat čustveno močno odreagiramo. Ali se razjezimo, ali se razjočemo… Osho v knjigi The Art of Living and Dying razlaga, da je pravi in edini način ravnanja s čustvi, opazovanje. Z opazovanjem se počasi ločimo od čustva in nima več takšne moči nad nami. Hkrati sicer pravi, da tako počnejo vsi razsvetljeni ljudje na svetu. Ampak nismo še vsi tam in ravno to se mi zdi zelo pomembno izpostaviti. Tako, kot sam pravi: potlačenje čustva ustvari samo strup, ki se »spotencira v natempirano bombo«. Samo vprašanje časa je, kdaj eksplodira – reagira. Osebno menim, da brez dela na sebi, raziskovanja svoje globine zavesti in sproščanja (izražanja) takšnih čustvenih nabojev v varnem okolju (lahko samo z opazovanjem čustev in nabojev), le-te hitro potlačimo vase, mogoče samo na malo bolj prefinjen način.

Vsekakor tudi sama verjamem, da si največ škode naredimo, če se ne izražamo. Kaj pa, če nekdo nima varnega okolja?

Najti moramo način, kako sprostiti, kar je ujeto v globinah naših prostorov zavesti. Če se nam nekaj zelo čustvenega zgodi in nosimo v sebi bolečino, stisko, ki jo ne izrazimo, s časom niti ne vemo več, kaj jo je v osnovi povzročilo in kako je nastala. Vendar se podzavestno (na podlagi takšnih nabojev) odzivamo na ljudi. Zelo velikokrat ne na način, ki bi ga mogoče zavestno izbrali. Ne govorim samo o izražanju, ampak tudi o sproščanju. Čeprav je izražanje skozi besede pomembno, saj se, ko izrečemo, ustvari nek pretok in lahko gremo globlje. Ampak ključ vsega je čutenje, prepoznavanje. Potem sledi izražanje, sproščanje.

Vsak lahko izbere varno okolje za raziskovanje in sproščanje. Samo želeti si moramo nekaj na tem narediti. Velikokrat pa je tako, da bi ljudje naredili vse ostalo prej, kakor se lotili raziskovanja sebe. 😉 Raziskovanje se mi zdi nujno za ozaveščanje in prepoznavanje. Z raziskovanjem poiščemo izvor, ki je povezan z nekim dogodkom. Običajno najprej začutimo, kaj se nam je v povezavi s tem zgodilo v tem življenju, ampak če kopljemo naprej, nas »samskare« vodijo globlje, v prejšnja življenja.

Kako začeti?

Začnemo lahko dokaj enostavno. Če nas tišči npr. jeza, naš velik dekonstruktor, ampak hkrati nosilec ogromne moči, se bo nekaj le-te sprostilo že samo s krikom. Ne svetujem, da se zaderemo na nekoga- ker s tem čustveno ranimo nekoga drugega. Lahko pa sedemo v avto, se odpeljemo kam bolj na samo in na ves glas zakričimo.

Prijateljica mi je nekoč rekla, da se je ustrašila sama sebe, ko je to naredila. Ampak ji je pomagalo, da je lažje šla v življenju naprej.

Ko npr. hodimo, lahko veliko jeze sprostimo s trdim, odločnim korakom. Usmerimo intenzivnost navzdol. Če čutimo žalost, si preprosto z njo dovolimo biti v stiku, si dovolimo se razjokati. Ne bežimo stran. Smo iskreni v čutenju do sebe in drugih. Velikokrat opažam, kako neiskreni smo do sebe- čeprav pogosto mislimo ravno nasprotno.

Tudi pri izražanju čustev drugim se mi zdi zelo pomembno, da smo iskreni- da izhajamo iz svoje bolečine in ne napadamo. Povemo, da nas boli, da smo žalostni, da smo jezni… Pomembno je tudi, da iščemo razlog v sebi, ne pri drugih.

Kdor želi sebe raziskati globlje, ti enostavni pristopi k izražanju, sproščanju ne bodo dovolj. V tem primeru svetujem kakšne tedenske »intenzive«, namenjene izključno raziskovanju sebe v kombinaciji z meditacijo. Več energije in časa kot namenimo raziskovanju izvora bolečine, naboja (skozi čutenje, ne samo pogovora), več je zavedanja in lažje se distanciramo ter zgolj opazujemo čustva in naboje, brez da bi na nas močno vplivala.

Iskrenost in pristnost ter izražanje brez napadanja je lahko za marsikoga iluzija, ker je to neverjetno težko, ne?

Težko, če ne delamo na sebi. Zagotovo na to vpliva tudi, kakšne cilje imamo v življenju- v čem najdemo smisel svojega življenja. Nekateri smisla življenja niti ne iščejo, ker se jim ne zdi pomembno s tem ukvarjati. Spet drugi uporabljajo veliko različnih tehnik za boljše počutje, zdravje, stik s sabo in se izgubljajo v širini tehnik, ki pogosto delujejo površinsko. Postanejo neka osebnost, ki je samo odraz nekih novih prepričanj. Menim, da je pomembno, da si vsak poišče tisto, kar mu “leži”, kar ga pelje naprej in s tehnikami tudi aktivira voljo za preboje, spremembe. Na sebi, ne na drugih.

Izražanje brez napadanja seveda ni enostavno, dokler so čustveni naboji močni. To nas vrne nazaj k razmišljanju, o pomembnosti sproščanja ter izražanja čustev v varnem okolju.

Pri spodbujanju ostalih moramo biti previdni. Imeti moramo čiste namene, vsakemu je potrebno dovoliti, da vzame, kolikor sam želi. Slika, katero smo si o nekom ustvarili, ni nujno, da je zanj ‘’prava’’ ali da je ‘’pravi’’ čas, da vidi to sliko. Spodbujanje lahko hitro preraste v prehitro in premočno poseganje v življenja drugih.

Zato je »fajn«, da se osredotočimo nase?

Prepričana sem, da bomo naredili največ dobrega, če bomo delali najprej in predvsem na sebi. Tako kot pravi dr. Samuel Sagan, ustanovitelj šole meditacije Clairvision: ‘’Like knows like!’’ Podobno privlači podobno. To nam je npr. lahko spodbuda zase. Torej, če najdemo v sebi te višje aspekte sebe, avtomatsko vplivamo na ostale. Zato se tudi npr. krog prijateljstva skozi leta samoraziskovanja spreminja. Če se spreminjaš ti, se spreminjajo tudi ostali ali pa preprosto gredo in pridejo drugi. 😉

Spodbuda za delo na sebi nam je navsezadnje lahko tudi lažji prehod ob smrti. Če bomo skozi življenje iskreni in pristni, je veliko večja možnost, da bomo tudi ob sami smrti pristni in bomo manj ‘’energije’’ porabili za opuščanje vsega, kar smo skozi življenje že opustili. Bolj bomo lahko prisotni in zavestni. Osho pravi: ob smrti izgubimo zavest, ker se tako bojimo umreti in ker se na smrt nismo pripravili… 🙂

Poslušajmo sebe v globinah- poslušajmo tisti tihi glas v sebi, ki je vseskozi z nami. 🙂

Kako mu lahko prisluhnemo?

Da mu lahko prisluhnemo ter pridemo v stik z njim, »moramo« meditirati- se poskušam izogniti besedi morati, ampak skozi samo raziskovanje z meditacijo in IST tehniko (Inner Space Technique), ki me vedno bolj pelje navznoter in globlje, sem mnenja, da predvsem brez poglobljene meditacije, do iskrenosti in pristnosti, ne moremo resnično priti. Preprosto zato, ker smo prepolni astrala (čustev, misli, samskar, karakterjev, prepričanj,…) in tega tihega, iskrenega, potrpežljivega dela sebe, ne slišimo. Slišimo mešanico astrala z občutki sebe, težko pa ločimo, kaj je resnično Višji del nas in kaj samo naš astral, ker je vse preglasno in preveč aktivno znotraj nas. Tako ponovno pridemo do pomembnosti meditacije, ki prinese novo širino zavedanja.

Kako si lahko razlagamo pojem meditacija?

Definicij je veliko, ampak meditacija, ki sem se je naučila v meditacijski šoli Clairvision, s sedežem v Kaliforniji (prakticiram in nadgrajujem jo od leta 2007), je tehnika, ki me pripelje do Višjega dela sebe – stik z globino, ki jo vsak nosi v sebi. Je priložnost za zaznavanje širine notranjih prostorov. Priložnost za boljšo pozornost, za čutenje varnosti, topline, srčnosti, iskrenosti, resnice, veselja, radovednosti, entuziazma, empatije, jasnosti… in navsezadnje ter zame najpomembnejše, je priložnost za pripravo na smrt. Zaradi zavedanja, ki ga pridobimo z redno meditacijo, postanemo akter svojih dejanj s polnim zavedanjem.

Nekoč sva se s prijateljem pogovarjala o tem, kako se človek z meditacijo spremeni, ter začne drugače čutiti. Zaskrbelo ga je, zakaj bi si ne želel čutiti- ne gre za to, da ne bi čutil. Čutiš lahko celo polnejše, zavestnejše in predvsem najpomembnejše, brez kakršnihkoli vplivov. Čutiš iz globine sebe, ne glede na to, kako si bil včasih navajen, ali kako se od tebe mogoče pričakuje. Preprosto postajaš bolj ti, kar v osnovi svoje biti si. Nekaj razmišljanj o meditaciji sem pisala že v starejšem članku na blogu  ter tule.