In večkrat, ko pomislim na to, več mi kaže tehtnica.  Prva misel: telovadba, manj jesti!

Kako, ko pa me boli križ, hrbtenica je toga, saj večino časa presedim, lačna pa sem praktično non-stop.

Omenila sem že, da sem potrkala na nova vrat in vstopila z radovednim pogledom. Naenkrat sem se počutila kot Alica, ki jo je neznana sila posrkala v čudežno deželo.

Pa vseeno naj začnem pred to spremembo. To je dve leti nazaj, vse tja do letošnjega januarja, ko sem službovala pod vodstvom nekoga, ki ga kljub mojemu trudu, enostavno nisem uspela uvrstiti med spoštovanja vredne osebe. Nekoč jutra polna zanosa, so se v teh dveh letih spremenila v ‘od ponedeljka do petka’ jutranjo moro. Edino kar me je še prepričalo, da sem vstala, je bila solidna plača in nekaj sodelavcev. To pa seveda ni dovolj za srečo, če so moje aktivnosti izgubile pravi pomen, če so ideje (dokler sem jih še delila) postale hrana lakomnežem brez lastnih idej.

Kako vesela sem, da sem končala to poglavje. In odslej bi vsakemu, ki se zjutraj z muko odpravlja na delo, srčno priporočila, naj to čimprej spremeni. To je vir mnogih težav, zaradi tega zbolevamo, se prepiramo, izgubljamo družine, prijatelje, srečo! Če nismo srečni v tem obdobju, ki mu hočeš nočeš posvečamo večino svoje energije in časa, potem se to odraža na vseh področjih našega življenja. In zaslužek je slab izgovor!

Kaj ima vse to s hujšanjem?

Se tudi vi ukvarjate s  težavami, kot so:

  • ali naj poskusim izpeljati novo idejo, naj jo sploh povem, ko pa vem, da sledi šikaniranje, potem pa izvedba pod drugim imenom,
  • nezadovoljstvo kot posledica jutranjega oblačenja, ko pas ne morem več zapreti na luknjici, kjer je najbolj obrabljen,
  • prste na nogi še komaj dosežem, pa še to pod pretvezo široke trenerke, ki zapacajo dejstvo, da noge niso ravno iztegnjene v kolenih,
  • celodnevno sedenje za računalnikom in le pol ure zanimivega delovnega dneva, ko se s sodelavci odpravimo na malico, ki jo začinimo s štosi na račun vodilnih,
  • zakaj si v avtu na poti v službo ne znam več zapeti?

No, naj bo dovolj teh mojih dvoletnih spominov, ko sem se soočala ravno s temi težavami. Sedaj se oči odprejo pred zvokom budilke in najprej sedem na sobno kolo, da se ogrejem in začutim svoje telo.

V povračilo za vse ideje, ki sem jih nekoč želela izpeljati drugje, da bi izboljšala storitve v finančni instituciji, sem tokrat resnično dobila podarjeno idejo. Ampak tako mi je bila všeč, da je zdaj postala del mene. Ni ukradena, brat jo želi deliti z mano, ker sva našla način kako jo s skupnimi močmi udejaniti. Pri tem pa nama je verjetno res v pomoč skupen namen: izboljšati kvaliteto življenja širokim množicam ljudi.

In zdaj lahko končno odgovorim na vprašanje, kaj ima to s hujšanjem. Zgodilo se je, da sem končno spet padla v novo evforijo dela. Dela, ki me zanima, dela v katerem resnično uživam. Bom še zapisala kaj počnem sedaj, a v tem zapisu sem vas želela zapeljati na misli o tem, zakaj se nam zadani cilji pravzaprav umikajo, ko pa mislimo, da delamo vse prav. Ni važno le delati. Pomembno je predvsem uživati v delu, ki ga opravljamo vsak dan.

Kakšne neverjetne zgodbe začetkov kariernih poti sem te dni slišala. Če nimate idej, kako doseči to kar si vsi želimo: delati z veseljem, pa bo uspeh viden na vseh področjih našega življenja, odprite oči, napnite ušesa in opazujte. V našem okolju so ljudje, ki so znali dobesedno iz nič najti in si ustvariti to srečo. V resnici je za to potrebno le malo poguma in zaupanja. To pa je bogastvo, ki odpravi  tudi bolečine v križu in nenasitno lakoto.

Odkar me je delo z nasmehom vsrkalo vase, so se številke na tehtnici začele obračati navzdol. Sedaj se moram celo opomniti, da je potrebno jesti večkrat na dan, po malem seveda. Pa ni težko. Okrogla ura je tako lepo razporejena, da si je teh pet terminov lahko zapomniti. Vstajam ob pol šestih, potem pa zajtrk ob 6.ih in naprej obroki vsak kvartal ure: ob 9.ih, 12.ih ter ob 3. in  6.ih popoldan. To si je res lahko zapomniti in če vstajate uro kasneje, je lahko to v spominu zapisano kot ura za vsakim kvartalom dnevnega kroga. Res ni težko! Tudi obroki se kar sami zmanjšajo, ker na tri ure sploh nisem več tako lačna kot prej, ko sem jedla 2x , največ 3x na dan.

Predvsem pa uživajte. Gibajte se, kolikor se le da, ker nas večina res preveč sedi. Lažje bo, ko  vnesete v vsakdan podzavestni red. Morda bo tudi vam pomagala razdelitev dneva na četrtinke. Meni je!