Danes odraščamo in živimo v svetu materialnosti, vizualnosti, dualnosti, dvojnih standardov, zavisti, moči, denarja in nazivov. Ker je vse to zelo pomembno. Pa je res?

Ves ta ponos, ki vrednoti zgoraj omenjene lastnosti, je vse kar je in je najpomembnejši – je naš ego. Nekaj kar nas zmotno uči, da smo najboljši tudi takrat, ko smo zaradi tega nesrečni.

Nekateri me obravnavajo kot nesramno in direktno osebo, v smislu, da povem ljudem tisto, česar nočejo slišati. Ja, žal. Živim v svetu, kjer je zunanje vedenje najpomembnejši dejavnik in hudo prednjači pred notranjim ravnovesjem. Povem svoje mnenje – najdem prave besede in način, če se le potrudim. Da pa nekdo moje mnenje vzame kot nesramno, pa le pomeni, da si ga je interpretiral na podlagi lastnih izkušenj, ker mu s tem nastavim ogledalo. Pred časom sem kolegici komentirala na njene besede, da sem včasih nesramna, le: “…da povem točno tisto kar mislim in ne žalim ali, da si s tem hranim lastno samozavest – to so vendarle nekoč počeli na meni. Moj namen je le izraziti svojo resnico. Žal je vse ostalo tvoj problem.”

Tudi sama vprašanj ne zastavljam tja, kjer ni moje mesto. Vseeno tukaj ne gre toliko zato, da nekoga sprejmeš in tako ne spreminjaš. Mnenje je od dejanj neodvisno. Je samo mnenje. Razumete? Če se z nekom ne strinjam, še to ne pomeni, da imam univerzalni prav in da ga želim prepričati v nasprotno. Poskušam živeti izven tega sistema dualnosti in vizualnosti. Kaj si nekdo misli o meni, žal ni moja domena. Na to nimam vpliva, saj je to njegova pravica.

Konec koncev pa se mi zdi vseeno bolj vredno najti nežne besede in povedati resnico, kot pa sladke besede, zavite v vato in z namenom prilizovanja. Zato na dušo raje pihajte sebi, namesto drugim. To vam bo prineslo več topline, ljubezni in notranjega zadovoljstva.

Namaste.