Čustvena odvisnost je stanje, ko se začnem zavedati, da brez druge osebe ne znam oz čustveno nisem sposobna preživeti. Kako zelo dobro poznam ta občutek. Pojavi se takrat, ko nimam rada sebe, ko sebe izgubim in ne vem več kdo sem…razumsko sicer vem, da lahko preživim sama, čustveno pa ob misli, da ostanem brez te osebe, doživljam močno grozo… vsekakor odvisnost, ki mi zelo škoduje… V veliko odnosih je danes opaziti to preveliko navezanost, ki jo strokovnjaki največkrat definirajo kot bolezen, saj je čustvena bližina lahko kot omama, ki jo nujno potrebujem, da se počutim živo… pot iz te odvisnosti je mogoča, vsekakor pa ni lahka…

Če se vrnem na začetek k vprašanju odkod sploh izhaja? Kot otrok sem bila odvisna od staršev in brez mamine bližine nisem bila sposobna preživeti. Če mi starši znajo dati občutek lastne vrednosti, me naučiti varne čustvene bližine in navezanosti, dobim dobro popotnico za življenje. Ker pa marsikateri starši tega v sebi niso sposobni in otroka zapustijo ob prvi napaki( ker je otrok vreden toliko kot se primerno obnaša in živi tako kot starši želijo zanj) ali pa ga zapustijo, ker odnos razpade. V vsakem primeru sem kot otrok tako doživela čustveno travmo. Kot otroci nismo sposobni vedeti, da čustvena zapustitev s strani staršev ne pomeni, da nismo dovolj dobri, ampak razumemo ravno obratno- otrok največkrat doživi občutek krivde in se ne počuti vreden, da živi, če ga je eden izmed staršev čustveno zapustil. Tega se lahko naučimo šele skozi življenje, ko zaznamo sebe, svoj obstoj neodvisno od kogarkoli; vsekakor pa so tudi starši, ki so znali dati tudi to.

Odvisnost pomeni trpljenje… Trpela sem predvsem zato, ker sem za drugo osebo delala vse, da bi jo osrečila, da bi me s tem opazil in slišal, a je bilo vse zaman… Ne glede na to, koliko sem se trudila, me druga oseba ni slišala, sprejela, imela rada- občutek, da si moram ljubezen zaslužiti me je spremljal… In v vseh odnosih, kjer sem drugo osebo vzljubila in jo »začela oboževati« ter se truditi, da bi si ljubezen zaslužila, sem dejansko s tem izražala nepotešene želje iz otroštva in v ljudeh, s katerimi sem bila v odnosu, sem iskala starše in njihovo potrditev, njihovo ljubezen… Mrzlična potreba po pozornosti v odnosu, nezavedna potreba po tem, da z osebo v odnosu postanem eno prikazuje, da se ne zavedam svoje individualnosti.

Odvisnostni vzorec lahko poteka vzajemno, ker privlačimo tisto, kar oddajamo… Tako si nezavedno izbiramo odnose, kjer je tudi druga oseba ob nas polna tega in ob nas podoživlja znano okolje odnosa s starši…

 

Vzorce iz otroštva tako prenesemo v življenje in odraslost ter se ne znamo svobodno navezovati in ustvarjati varno bližino. Problem, ki pripelje do odvisnosti je tako v neljubezni do sebe ter s tem nezmožnosti zdravega odnosa s sabo in okolico . Ko se svojega vzorca zavem in ne želim več tako živeti, naredim prvi korak po poti navzgor k osvobajanju sebe…

Vedno znova me vsi čustveni zapleti in vzorci pripeljejo nazaj k pomanjkanju ljubezni do sebe, k zavedanju kakšno mesto dajem sebi v svojem življenju. Če želim živeti svobodno in najti čustveno svobodo, je potrebno soočenje z vsem, kar nosim v sebi, predelovanje tega in odkrivanje novega načina delovanja, v katerem je poudarek na ljubezni do sebe in kjer se zavedam, da lahko osrečim samo sama sebe.

Naj zaključim z mislijo: ko imam sebe, imam vse, kar bom vedno potrebovala in edino kar mi zadošča za srečo.