Odnosi so tisto področje v življenju, kjer se najbolj zapletam in obenem najbolj spoznavam sama sebe. Prav zato je to področje najbolj občutljivo zame in marsikdaj se prav tu počutim najbolj nemočna. Kdaj vztrajati in kdaj ne – težko vprašanje.
O takšnih in drugačnih izzivih, ki jih prinaša predvsem partnerski odnos, sem se pogovarjala z žensko, ki daje tisto, česar se je sama naučila. Meta Tavčar je oseba, ki izraža mir in toplino na vsakem koraku. Kot Imago terapevtka pomaga v odnosih najti pot k sebi in k drugemu.
Kaj je smisel partnerstva?
Odgovor je zelo enostaven. Po načelih naše partnerske terapije vidimo ta smisel dvojen:
- mož in žena v zakonski zvezi s pomočjo konfliktov prideta do spoznavanja samega sebe, o svojih otroških vsebinah
- celjenje skozi to, ko si prihajata naproti= osebnostna rast
Kaj dejansko pomeni osebnostna rast?
Najprej to ni stalno delanje stvari, v katerih mi je udobno. Le-ta se zgodi takrat, ko npr. jaz naredim nekaj, kar me partner prosi, a meni to ni prijetno. Pomeni, da grem iz cone svojega udobja. Predvsem pa, ko sprejmemo tiste dele zakonca, ki nas zelo »živcirajo«. Rast je zelo težka in boleča. Ob tem morata biti oba pripravljena si priti nasproti, ker odnos, v katerem ni vzajemnosti, težje uspe- le-ta je skupna pot v isto smer.
Imamo moški in ženske različen pogled na to?
Nisem pristaš delitve na moške in ženske, ampak je zame bistveno, da vsak človek, kot oseba, različno gleda na to. Kolikor je ljudi, toliko je pogledov.
Kakšen imate vi pogled na to?
Meni je zakon zavetje, prostor varnosti, kjer sem lahko to, kar sem, kjer je tudi on to, kar je. Prostor, kjer se ne bojujeva, ampak sva tim. Poročena sva 35 let in to, kar imava danes, je sad vsega dela in vlaganja v odnos. V začetku sva imela določene nesporazume, ki so trajali 15 let in zato je bil najin odnos ogrožen pri temeljih. Kljub poročni obljubi, je bil najin zakon mnogokrat bojišče. Ko sva se naučila vstopati v svet drugega in kako si zadovoljiti potrebe, sva našla varnost.
Zakon je prostor, kjer sta si mož in žena lahko prijatelja, kjer ni skrivnosti (obstaja seveda minimalen delček mene, ki je samo moj), kjer se lahko popolnoma predam in je zaupanje popolno. Zelo pomembno pa se mi zdi tudi izražanje spolne energije in potrebe-kjer je potreba po spolnosti potešena v tolikšni meri, da ne iščeva drugje.
Na čem temeljijo današnja partnerstva – s terapevtskega vidika?
Mene zelo preseneča, ko vidim pri parih, ki me obiščejo, da odnosi nimajo temeljev. Ne vesta, kaj bi rada, kam želita skupaj, kaj jima je pomembno.
Iluzija, ki po mojem mnenju dela veliko škode, je: za dober zakon je bistvena močna zaljubljenost. To ne drži. Zaljubljenost je močna, ampak ni garancija, da bo zakon ok. Zakon je dober, ko se zavestno odločiš, da boš vanj vlagal in se trudil za to. Tega zavedanja, da je odnos posledica dela in ne čustev, je vsekakor premalo in ravno v tem imajo pari veliko »zablodo«, ker njihovi odnosi temeljijo prav na čustvih. Pomanjkanje je zavedanja, da sta zakon in odnos nekaj živega. Ko sta v partnerstvu osredotočena na lastne potrebe in delitev na jaz in ti, odnos ne bo deloval, ker ni medsebojnega stika. Ko se zavedamo medsebojnega prostora in njegove živosti, ustvarjamo temelje za dober odnos. Obstaja jaz, ti in midva- midva ima prednost pred vsakim posameznikom.
Kakšno vlogo imajo potem čustva?
Čustva so energija. V odnosu čustva kot so mir, povezanost, hvaležnost, pomagajo in ne rušijo medsebojne bližine. Čustva kot so jeza, osamljenost, nemoč, prevaranost, izdanost, občutek nevrednosti se prav tako pojavijo ob zakončevem vedenju. Pomembno je, da prepoznam izvor teh čustev, ki se v meni prebudijo- v nasprotnem primeru krivim zakonca za to, kako se počutim. Prevzamem odgovornost, da so čustva moja in da za njih ni kriv moj partner- to igra pomembno vlogo pri osebni rasti v zakonu. Ne glede na to, kaj zakonec naredi, s svojim obnašanjem samo sproži tisti del mene, kjer so bila ta čustva skrita. Večina bolečih čustev in občutkov namreč ne izvira iz sedanjosti, ampak iz naših otroških zgodb. Če pustimo ta čustva, da vodijo naše življenje in jih ne znamo umestiti v našo zgodovino, nam lahko zelo uničujejo življenje in poškodujemo odnose s kritiziranjem, jamranjem, napadanjem itd. Takšno obnašanje izčrpa naš intimni prostor s partnerjem. Čustva imajo zelo velik pomen, ampak se po njih ne smemo obnašati.
Nobeno čustvo ni slabo, ampak samo so- nevarno je, če o njih s partnerjem ne govorim: če sem npr jezna in tega ne povem, ampak npr le mečem krožnike. Čustva se tako ne razrešijo in zakonec ne more razumeti, kaj se v meni dogaja. Veliko je, če se začnem čustev zavedati, jih znam poimenovati(npr počutim se kot da je to brezveze-to ni čustvo,ampak misel. V tem primeru je npr lahko počutim se obupanega.) in to povedati. Ko ne krivim več zakonca za svoje počutje, čustva pretvorim v besede in o njih govorim, se čustva razrešijo in ne delajo več škode odnosu.
Namenjamo ženske, ki smo zelo čustvena bitja, čustvom preveliko vrednost(npr. čustvu ljubezni)?
Ljudje smo čustvena bitja in ne zgolj ženske. Stereotip je, da ženske lahko pokažemo čustva, moški pa ne. Ženska psiha zaradi vzgoje dobi to, da lahko pokaže čustva, moškim pa je to prepovedano.
Nevarno je, ko dajemo preveliko vrednost čustvom, prav tako pa je nevarno, če se čustev ne zavedamo in jih ne izrazimo – oboje lahko poškoduje intimni prostor. Velika iluzija je, da ženske mislimo, da je ljubezen čustvo. To ne obstaja. Ljubezen je delo in odločitev. Ko se odločimo za odnos, lahko pridejo čustva miru, povezanosti, ljubljenosti… Zato je nevarno, ko npr ne čutim povezanosti v odnosu, ker to enačimo s tem, da partnerja nimam rada. Imeti se rad je odločitev. Ni potrebno, da močno čutim v kolikšni meri je nekdo moj, ampak ker te imam rada, ker sem se odločila, da bom v odnosu, bom zaradi tega ravno tako delala dela ljubezni in pozornosti. Ni problema, ko čutim, da želim biti dobra – rast je takrat, ko se čutim samo npr prikrajšano in vendarle vztrajam na poti. Če vztrajam pride spet do stika. Ljubiti se moramo naučiti, medtem ko zaljubljenost pride sama, ker je to nagon in kemija naredi svoje. Zaljubljenost ni človeška kategorija, ljubiti pa je.
Kje se najbolj lovimo?
Ne znamo ljubiti. Zaljubljenost in prepiranje vsak zna, ljubiti pa ne. Da znam razumeti, kaj je za konfliktom, da se začnem spoznavat, kaj je v meni, kaj je v tebi, da se naučim to raziskovati in o tem govoriti, da sem drugega sposobna videti kot ranljivega človeka in ne kot sovražnika – vse to je zavestno delo in učenje. Zato je potrebno znanje o partnerstvih, o zavestni komunikaciji. Da se naučimo zavestno komunicirati in ne spontano.
Šele vse to: znanje, učenje in delo lahko pripeljejo v zrelo ljubezen.
Zelo malo ljudi to sprejme kot odločitev in se trudi. Največ jih v fazi spontanosti, ko se začneta bojevati, obupa, ker se takrat začne prekinjati stik. Ljudje brez stika ne moremo preživeti. Če tega ni več, se umaknem in najdem kaj drugega, kjer se počutim živega – v novi zaljubljenosti, otrocih, športu, alkoholu… Večina parov se zatakne na tej točki, ker nima znanja. Mi sami žal vemo samo, kako se v odnosu skregati in boriti, nimamo pa znanja, kako živeti v paru. Življenje v paru je neke vrste poklic; je umetnost, ki se je je potrebno naučiti. In ko se to naučimo je potrebno celo življenje to nadgrajevati in negovati.
V odnosih smo ogledalo drug drugemu in v situacijah, ko se stik začne prekinjati, je potrebno nadaljevati pot na osnovi odločitve, da z nekom želimo biti?
Res je. V drugem človeku vidim samega sebe. Ogromno konfliktov se vrti okrog tega neprepoznavanja, da mi zakonec odseva mene. Vse, kar v fazi zaljubljenosti vidim v partnerju, je moje in imam to v sebi in te svoje lepote prepoznam v drugem in ga občudujem. Pri sebi mi je bilo verjetno v otroštvu to prepovedano videti in zato lahko to vidim šele v drugem. Prav tako v fazi konflikta, ko vidim slabo v drugem, vidim svoje slabe lastnosti. Vse, kar mi gre na živce v njem, kar me moti itd, je zelo verjetno, da so tudi moje lastnosti. Ljudje delamo to, da ko se v drugem zagledamo in nam ta podoba ni všeč, razbijamo ogledala, namesto, da bi se usmerili vase. Spreminjati svet, ne sebe, nikakor ne deluje. So ljudje, ki funkcionirajo na ta način, da ves čas gledajo na to, kaj bi morali drugi drugače storiti… Sem sodijo vsa jamranja čez prijatelje, družino itd in prav to je razbijanje ogledal. Mogoče je tu edina rešitev v tem, da se s časom zamislijo nad tem, ko vse to vidijo okrog sebe in se vprašajo, če je mogoče kaj takega v njih, da vse to vidijo okrog sebe. Najtežje se je ozreti vase, ker potem takoj naredimo sodbo v sebi, da nisem ok. Ker enačimo, da je moje obnašanje isto kot tisto, kar sem v svoji osnovi in vrednosti. Ampak v svoji osnovi smo vsi dobri in čudoviti. To smo prejeli ob rojstvu, ampak smo tekom odraščanja to začeli zakrivati. Zato ni potrebno, da sebe spremenim, ker naša najgloblja vrednost je čudovita, potrebno je le, da odluščim vse obrambe in maske. Srečanje s sabo je najlepše in če dovolj dolgo potuješ in luščiš, prideš do samega sebe in svojega najglobljega jedra, kjer si popoln. Kot dojenčki smo tako zelo popolni.
Zaradi vsega tega prihaja do konfliktov in posledično tudi ločitev?
Seveda. Bojujemo se za to, kdo ima prav in čigava resnica velja. Nismo sposobni doumeti, da obstaja dva svetova: moj in partnerjev. V fazi boja želimo, da bi se v stvareh strinjala in šele, ko se bova strinjala, bo mir. Različni smo si in strinjamo se lahko le v osnovnih vrednotah. Ločujemo se prav zaradi tega, ker nismo sposobni razumet, da sva v odnosu dva in nisva eno. Imava svoje poglede na življenje. Enačimo to, da dokler drugi ne bo takšen kot jaz, to pomeni, da me nima rad itd. Grožnje z ločitvijo vidim le kot klic na pomoč: občutek imam, da me ne vidiš, slišiš… Poleg tega vse otroške travme in težja občutja… Ločujeta se tako dva ranjena otroka(in ne odrasla), ki se počutita nevredna, zavržena, prezrta. Takšni ranjeni ljudje tudi naprej vzgajajo ranjene otroke. Naši starši se niso zavedali, kolikšen pomen ima otroštvo za odraslost. Danes se o tem veliko govori. Prvi dve leti sta temelj in vse, kar se je v nas naložilo, vpliva na nas kot odrasle. Če tega ne ozaveščamo, nam v dobi odraslega uničuje življenje.
Kaj je potrebno, da bi prihajalo do manj ločitev ter da bi znali najti še kako drugo pot namesto razhoda?
Najprej se mi zdi pomembno ozaveščanje o tem, kaj je bistvo partnerstva. Vse iluzije o zaljubljenosti, o spontanosti, o tem, da je drugi odgovoren za mojo srečo.
Drugo je, da bi že otroke vzgajali v tem, da obstaja več resnic ter kako priti v svet drugega in ga spoštovati, predvsem poudarek na učenju zavestnega pogovarjanja.
Tretja stvar pa je, naučiti se zavedati odgovornosti svojega deleža v odnosu. Ni tako zelo grozno spoznavati samega sebe. Zavedati se tega, koliko sem jaz odgovoren za to, da odnos cveti ali ne. Če npr vidim, da sem odnos poškodoval s svojim obnašanjem, da se znam opravičiti.
Zrel partnerski odnos imamo lahko, ko vse to znamo?
Ne zrel, ampak zavesten. Vse pustimo spontano, kar je v fazi zaljubljenosti ok. V fazi boja smo prav tako spontani in se umikamo, napadamo in s spontanostjo odnos vedno bolj uničujemo. Zrel odnos je zavesten odnos. Kar pomeni, da nisem vedno spontana, ampak da zavestno delam to, kar je ok za odnos. Zelo precenjujemo spontanost. Spontanost je ok, ko je varno in največji sovražnik, ko ni varno. Če ni varno, moram vedeti, kaj jaz želim in kaj bom za to naredil. Na mnogih področjih v življenju nismo spontani, ampak zavestni- npr služba. Ko delamo zavestno je zadaj motiv(vemo kaj je prav in zato ne delamo tako, kot se počutimo, ampak ker tako želimo).
Živimo v iluziji, da mora biti v zakonu vse spontano. Vendar pa je zakon najtežji življenjski projekt in najtežja služba, v kateri moramo velikokrat delati to, kar je prav, ne glede na to ali se mi da ali ne. Tisti, ki imajo spontanost za vrednoto, jim odnos največkrat propade. Pomembno je zavedanje, kaj želim in želiva skupaj. Če tega ni, ni energije, ki bi odnos hranila. Partnerstvo pomeni, da sva v istem čolnu in veslava v isto smer- če se tega ne zavedava, veslava vsak na svojem koncu v svojo smer in se zgolj vrtiva v krogu. To pa vodi v izčrpanje.
Če povzamem: zgolj ozaveščanje tega vodi v bolj zrele in zavestne odnose. Odnosi umirajo zaradi neznanja. In vse to vpliva na naše otroke in njihove travme.
Kaj bi želela dodati na koncu?
Ko stopiš na pot zrele ljubezni, je to ena najbolj osrečujočih, veselih in živih poti. Ni lepšega kot to, da se srečaš s seboj, s svojim bistvom in ga živiš brez vseh mask. Ko zakonca zmoreta živeti to, kar sta in vstopati v svet drugega, to prinese mir v družino in se seli v družino in po svetu. Zaupam in verjamem, da bo nekoč mir na svetu.
Sem ženska, ki se zelo rada izraža skozi pisanje, ker se mi zdi terapevtsko. V sebi iščem in brskam za neodkritimi zakladi ter se trudim predelovati vse, kar se mi pojavlja in me skuša oddaljevati od sedanjega trenutka. Zanimajo me predvsem odnosi in ljubezen do sebe, ker se mi zdi, da nam tega danes primanjkuje- zato želim s pisanjem ozaveščati in se dotikati tem, ki sicer v javnosti niso tako znane. To delo me sprošča, napolnjuje in uči