Kolikokrat ste slišali opazko: »Joj, kako si občutljiv/a!«. Grozno, res! Biti občutljiv. Kakšna napaka!

Zakaj je občutljivost sprejeta kot nekaj slabega in sramu vrednega? Ali si zato, ker si občutljiva, bolj mevžasta in cmerava? Mislim, da si le bolj jokava, zato, ker se te  dotakne več stvari, besed in dejanj. Ker si čutna, sočutna in polna ljubezni. Ker se znaš postaviti v kožo sobitij; si nežna in zaupljiva. Zato nisi otročja ali nezrela. Saj tudi otroci niso otročji, so le bitja, ki imajo manj izkušenj življenja, kot odrasli.

Tudi jaz sem tista “grozno” občutljiva oseba, vendar ta občutljivost pride v življenju še kako prav. To samo pomeni, da se na informacije iz okolice odzivam bolj intenzivno, vendar ne tako, da delam scene in dramo. Le pozorna sem in zavestna. Bolje opazim dogajanje okrog sebe, mimiko obrazov ljudi, zvok besed, govorico telesa… Ljudi preberem hitreje, kot se mi sami lahko predstavijo. Razumem žalost v očeh in ljubezen nasmeha.

Ti poudarjeni občutki niso vedno pozitivni. Ogromno negativnih opazk prevzamem nase in se sekiram, zakaj mi je bilo nekaj rečeno oziroma storjeno. Nekdo mi je pred časom zabrusil, da sem jaz edina oseba od njegovih bližnjih,  ki nosim bremena travm iz otroštva. Češ – slabič sem. Jaz pa vendarle razumem, da travme nekako morajo obstajati, da duhovno zrastemo; pa tudi to, da se morajo razrešiti – tako karmično, kot z namenom, da ne prenašamo slabih občutkov naprej, med generacije, ki prihajajo.

Nisem slabič, samo čutim drugače – bolj intenzivno kot drugi. To je moj čustven sistem, obrambni sistem in sistem ljubezni. Opozori me na slabe ljudi, laži in manipuliranje, pa tudi na ljubezen, čarobnost, ki jo nosimo v sebi in čudovito življenje, katerega imamo možnost živeti. Všeč mi je dejstvo, da čutim nekaj več – imam zmožnost komuniciranja z nevidnim svetom in branja misli. To je moja super moč!

Dobro je, da čutimo. Pomeni, da smo živi!

Namaste.