Če mi je kaj ostalo od davnega pouka biologije, potem je to informacija , da je hrbtenica poleg možganov, center počutja našega telesa.
Kot otroku in mladenki mi je bilo življenje brez bolečin samo po sebi umevno. Po srečanju z Abrahamom, pa sem doumela, da ta zakonitost ne drži več. Telesu v prid sem postala celo bolj aktivna kot kadarkoli prej, samo zato, da prestrežem bolečine, ki jih povzroča način življenja in neizbežno staranje telesa. Duši v tolažbo postrežem z mislijo, da nikoli ne bom dovolila umreti otroku v meni! Ugotavljam pa, da se mnogo mlajši že prej srečujejo s težavami, ki jih meni naravne zakonitosti šele napovedujejo.
Imela sem srečo in odraščala v tistem delu zgodovine, ki je bil zelo optimističo naravnan. S stresom, hitrim napredkom tehnologije in brzečim tempom, sem se srečala šele pri tridesetih, ko sem zamenjala prvo službo zaradi stečaja podjetja. Če se sedaj ozrem na svojo skoraj 30 let dolgo delovno dobo in intuziastično vpetost v aktivno delovanje, kamorkoli in kjerkoli me je že vodila strokovna pot, je minilo kot nekaj trenutkov. Ostali so spomini prelomnih dogodkov kot je poroka, rojstvi dveh krasnih hčera, pa potem ločitev, vzpon na karierni poti, popolna osamosvojitev in vse skupaj začinjeno z najljubšima hobijema: s slikarstvom in vožnjo z motorjem ter trenutkom, ko sem izvedela, da sem postala babica.
Kakršnakoli, fizična ali psihična bolečina na moji poti, ki me je spomnila, da sem samo krhko bitje tega planeta, je bila hitro odpravljena. Predvsem z optimizmom.
Zdaj tempo življenja zavestno upočasnjujem. Čutim, da prehajam v čisto novo obdobje, ko lahko predvsem pomagam. S svojimi izkušnjami in znanjem, dobro voljo in željo po uživanju – lastnem in tujem. Veselim se slehernega novega dne, še vedno pa radovedno zrem okoli sebe.
Zakaj sem sploh omenila bolečino v naslovu? Ima še kdo tisoč in več problemov?
Vsem nam se enkrat zgodi, da lepega dne nenapovedano nastopi bolečina: v glavi, v hrbtu, pademo in se ranimo… Kam izgine vseh tistih tisoč in več problemov? Naenkrat imamo le enega.
Čas, kot, da se ustavi in nam da priložnost, da se soočimo z enim samim problemom: bolečino. Enostavno nismo 100-procentni, če nas kaj boli. Če se kljub bolečini lotimo dela, je to polovičarstvo. Glava in telo se prvenstveno borita z lastnim počutjem.
In zakaj so se mi sedaj, v drugi polovici mojega stoletja, na široko odprla vrata? Zakaj tako optimistično vstopam skoznje? Najprej me prešine občutek, da nimam veliko zaslug za to. Potem pa se zavem, da imam vse: moje misli in dejanja. Verjamem namreč, da me je prav to pripeljalo na novo križišče in me usmerilo na novo pot. Zdaj tudi vem, da bo ta moja najlepša, najbolj plodna. Našla sem rešitev za bolj kakovostno življenje in delila jo bom. Z radovednim pogledom in prijaznim nasmehom….
Se nadaljuje….
Igra barv, svetlobe in ples čopičev je moja strast odkar pomnim. Zato se še vedno igram. In ko vstopite vi dragi gledalci v moj svet, se nekaterih, kot sapica, dotaknem. Ukradem čas in idej ne zmanjka. Še vedno letim.