Pred dnevi me je prešinila misel o poteh, ki jih ubiramo. Kako brez pomislekov verjamemo, da obstajajo absolutni in generalni koraki, po katerih MORAMO iti, drugače ne delamo prav.

Ta vsemogoč prav in narobe nima popolnoma nobene veljave; ta sploh ne obstaja. Vsak ima svoje življenjsko poslanstvo, ki bi ga naj izživel; če pa ga takoj sprejme ali ne, pa je na njem. Za primer bom na kratko opisala svoje življenje: Od malega sem vedela, da bi rada pomagala ljudem in da me nobena šola ne bo pripravila za to, kar me čaka v življenju. Niti izučiti se ne morem za nekaj, kar bi moje drugačne sposobnosti izostrilo ali mi dalo službo. Tako sem po želji starša šla študirati pravo. Prisiljena sem bila v to, saj so se moje želje od tega zelo razlikovale. To bi mi naj bilo pisano na kožo. Ta smer bi naj pomenila, da bi lahko pomagala ljudem. Mogoče, vendar ne v tem sistemu.

Zelo sem se mučila s študijem, vsebina me preprosto ni zanimala, tako da mi sploh ni šla v glavo. In leta so minevala, študij je korakal na mestu. Vse dokler me moje telo ni opozorilo, da delam proti sebi. Čisto vsak moment vsakega dneva sem delala čisto vse proti sebi. In to se je začelo kazati na mojem telesu. Obiskala sem ogromno zdravnikov in dala skozi veliko preiskav in vse kar so mi na koncu rekli, je bila beseda STRES. Stara sem bila 22 let. Stres? Kakšen stres?

To naj bi bilo obdobje, ko si mlad, uživaš in se imaš lepo. In jaz sem pod stresom? To je po navadi povod za kaj hujšega. Tukaj sem se ustavila in vzela pod drobnogled celo moje življenje – vse kar sem do zdaj delala, mislila, ČUTILA. Vsak stisk v želodcu in vsak šus adrenalina mi je škodoval – mojemu zdravju. Vse kar sem počela, sem škodovala sebi.

Obrnila sem list. Šla sem raziskovat, vrgla sem se v branje duhovnih knjig, odela sem se z ljudmi, ki so name dobro delovali, z leti sem spremenila okolje in predvsem dala na distanco VSE LJUDI IN VSE NEGATIVNE SITUACIJE, ki mi niso ustrezale. Nekateri bi rekli, da je to zelo egoistično, jaz temu rečem odrešitev. Slaba vest, ki je vse te spremembe spremljala, še tu in tam obstaja. Ampak je zelo zmanjšana in upam, da jo počasi čisto izklopim.

S koraki življenja sem želela sporočiti, da ti ne obstajajo. Vsakega od nas življenje ustavi vsaj enkrat, da ga opozori na napake, ki jih dela. Zlepa ali zgrda, vendarle se večinoma zgodi prav slednje. Jaz sem se odločila, da ne bom zbolela, ampak, da bom živela to kar verjamem – zdaj v 20-ih letih in ne komaj kasneje, v 50-ih. Drugi nam znajo ogromno pametovati – od tega kaj narediti in kako bi to naredili oni. Pa mislite, da vse te lastne nasvete udejanjijo? Jaz mislim, da jih ne. Zato pa naj dela vsak po svoji glavi, ker vsak zase ve najbolje.

Svoj čas in življenje posvečam temu, da ljudi odvračam od stresa in jih vzpodbujam, da živijo točno tisto, zaradi česar so tukaj. Najverjetneje vsi tudi ne odobravajo tega, niti ne verjamejo v delo, ki ga opravljam. Nič narobe, saj so to moje odločitve. Zato bodite pogumni. Kako boste živeli, je odvisno samo od vas in nihče vam vseh teh možnosti, ki obstajajo, ne more vzeti. So samo vaše, zato jih izkoristite. Namesto, da delate usluge in se navidez spravite z nesrečnim življenjem, raje ozavestite svoje želje in cilje. Tako tudi preskočite en sektor življenja, ki vas ločuje od tega, da zaživite polno in iskreno.

Nehajte z ovinki in začnite stopati po svoji poti. Obdajte se z ljudmi, ki vas osrečujejo in izpustite iz rok tiste, ki vas ne. Delajte srčno, z ljubeznijo in se poslušajte. Že zdaj veste vse, če si le upate prisluhniti. In ta pot je vedno prava.

Namaste!