Veste, kako je… živite v tem svetu. Razdeljeni smo na tiste, ki vodijo in tiste, ki sledimo. No, tisti vodilni – ne glede na to ali je to šef, učitelj ali starš, zahteva odgovore. Pa naj bodo kakršnikoli že. Najpogosteje so to tisti odgovori, ki jih nimamo. Zelo ‘radi’ slišimo vprašanje: “Kaj pa boš potem?” ali “Kaj pa boš v prihodnje?”.

Nihče ne more vedeti, kaj se bo zgodilo. Dejansko lahko samo sledimo svojemu srcu in naredimo maksimalno najboljše zase. Kar pa drugim, seveda, ne odgovarja.

Kaj pa se zgodi? Tolikokrat pridemo v konflikt sami s sabo, da je to že smešno. Naše notranje vodstvo, naše želje kričijo po nečem drugačnem, novem, pa nas strah ustavi. V smislu, da je to res v nasprotju s splošnim prepričanjem, z mnenjem večine, da bomo odklonski in nesprejeti. Sama ne znam voditi in ne znam slediti. Če si predstavljate ovce na hribu – vse na kupu, ki se sinhrono premikajo… no, jaz sem tista daleč proč, sama, na svojem hribu. Kar pa mi čisto odgovarja, ne razumite me narobe. Verjamem pa, da sem bila precej naporen otrok, ker sem bila tako drugačna od ostalih. Ker se živo spomnim vsega – to smo Indigi. We are aware – mi se zavedamo. Zavedamo se vsega in še to z veliko energije. Spomnim se svojih misli v vrtcu, ko sem samo nemo opazovala svet okrog sebe in si mislila: “Res, sem so me dali?”. Danes me te misli prav nasmejejo. Včasih je tako težko živeti z vsemi spomini, da se ti vse tako zapiše v kamen. Po drugi strani – je že z razlogom tako, kot je. Nekateri si ne zapomnijo nič, jaz si zapomnim vse. Naj mi to le služi.

Jaz, ki sem zelo “aware”, ne vem kaj me v življenju čaka, vem le to, česa si želim. In k temu stremim. In veeem, da sem čudna in drugačna, da svet igra na drugačne strune. Zato je dobro, da imam svoj instrument – življenje. Roko na srce, tisti, ki od nas zahtevajo največ odgovorov, jih ponavadi sami nimajo. Lahko, da iščejo le idejo v vaših mislih. Lahko, da bi vam radi samo pametovali in delali ‘problem’ iz vašega življenja, medtem ko ga sami nimate. Na televiziji se vrti reklama za eno nanizanko, kjer ženska vztrajno trdi: “Nimam težav s svojim življenjem. Ne rabim ga spreminjati. Ljubim svoje življenje!!!”. Dajmo si to zapomniti – nihče, nikoli in nikdar, ne bo znal ali vedel več o vašem življenju, kot vi. Pa naj vas še tako dobro pozna ali vas vidi v dušo. Verjemite, jaz vidim duše in v duše ljudi, pa jih zato ne poznam. Jim ne znam povedati kaj bi naj naredili s svojim življenjem.

Živite tako, kot sami želite. Če ima kdo probleme z vašim življenjem in tem, kako živite, je to samo njegov problem. Žal. In, če kdo zahteva od vas odgovore, jih najprej vprašajte po njihovih – morda pa se rešite konflikta. Ne pričakujte, da vas bodo ljudje sprejeli, če še sebe ne znajo. Zato najprej sprejmite sami sebe, zaupajte vase in korakajte svojo pot.

To je to!