Danes sem bila na obisku pri moji babici. Ležala je na postelji, nemočna, ni se zavedala okolice in le stežka je hlastala za zrakom. Ob pogledu na njo sem vedela, da nas bo kmalu zapustila. Opazovala sem, sebe, kako se počutim. Ko sem se odločila, da jo grem pozdravit me je stiskalo v želodcu, tesnoba, ki se je ne da prav posebej opisati. Skoraj mi je bilo že malo slabo. Težko sem se odpravila, neznansko težko, ker sem vedela, da bo to najino zadnjo slovo. No najraje ne bi šla, najrajši bi se izgovorila, da ne morem, ker imam toliko opravkov. Pa to ni zato, ker jo ne bi imela rada, pa tudi ne zato, ker sem se bala, kako bo videti, saj to že vse videla. Ampak zato, ker sem se prekleto bala svojih občutkov, teh telesnih neprijetnih občutkov, ki ji ne maramo čutiti. Kljub vsemu sem šla, zato ker sem se do sedaj vedno izogibala temu, vedno sem našla izgovor, nato, pa mi je bilo žal.

Zakaj pa je bilo tako?

Z umiranjem sem se morala soočiti že zelo mlada, prav v letih, ko misliš, da smo večni in smrt ne obstaja. Pri mojih 15.letih je oče imel prometno nesrečo in padel v globoko komo. Komo v kateri je bil dve leti in pol in se ni nikoli več prebudil. Takrat na sploh nisem razumela, kaj čustva so, vedela sem le to, da mi ni prijetno in našla izhod tako, da sem se zamotila in poizkušala biti čim dlje stran. Spominjam se, da so vsi jokali, na splošno je vladal neka zmeda in panika. Jaz pa sem se tako zaklenila, da nisem čutila popolnoma nič. Vso travmo sem zakopala, prekrila in se delala, kot da se nič ni zgodilo. Kaj pa je naredilo telo z vso to energijo, ki je nisem izrazila. Žalost, jeza, izguba, vsa ta močna čustva je sprejelo in naložilo in takrat so se mi začele prave težave.

Prej zdrav otrok je dobival vse možne bolezni, vse dokler nisem priznala, sama sebi, prav vsa čustva povezana z očetovo smrtjo. Spominjam se, da sem šele po dveh letih od njegove smrti, pričela resnično jokati in večkrat prebedela cele noči z solzami v očeh. Vem, da takrat nisem razumela, kako lahko po dveh letih jokam, če pa prej nisem skoraj popolnoma nič. No danes razumem, da čustva, ki so se takrat odvijala v meni in si jih nisem dovolila čutiti, so še vedno tam, v meni in čakajo, da jih izrazim. In, ko sem se danes poslavljala od babice sem bila zelo pozorna nase, na svoje misli in čustva, na telesno bolečino, ki se seli po celotnem telesu. Od utrujenosti, bolečine v prsih, glavobola, slabosti in žalosti. Vem, da sem z vsem znanjem, ki ga imam sedaj naredila drugače. Svojemu telesu sem kljub temu, da mi ni prijalo, dovolila in dopustila, da vse čutim. Seveda mi ni prijetno, a vem, da zmorem, da zmorem zdržati v takem nelagodju in čutiti vse, kar čutim samo zato, da bo vsa ta energija, tako, čisto naravno, odtekla iz mene. Tako si ne bom naložila nobenih blokad in bremen, ki bi me peljale k bolezni. In tudi čez dve leti se ne bom spraševala, zakaj šele sedaj tako močno jokam. Zdaj vem, da sem sedaj dovolj močna, da zmorem, kljub strahu, ki mi je govoril, da naj raje ostanem doma, naj ne grem. Ker točno ta strah me je prvič obdržal na mestu. Babici sem v solzah povedala, da jo imam rada, da se vidiva, nekoč.

Ko sem odhajala so solze tekle po obrazu, tista težka kepa v mojem trebuhu pa je izginila. Bil sem žalostna, a veliko bolj lahka.

Življenje me je velikokrat preizkušalo na moji poti, pa sem se bala in mu nisem sledila. Danes, kljub vsemu kar čutim, si rečem DA, si prisluhnem in grem. Grem na pot, ki je še ne poznam in vedno znova ugotovim, da je življenje, če ga živiš, največji učitelj.

Brigita Žurej

www.krogzivljenja.com