Hitre zanimivosti
    ocena bralcev
    0 od 0

    Ko sem na dan pogreba stala na grobu naše babice in gledala letnice njenega rojstva sem ugotovila, da je bila moja babica točno 50 let starejša od mene. V moje misli se je prikradlo vprašanje »Kje bom jaz čez 50 let in kaj bom v teh letih še doživela?« Ko sem v svojih mislih tiho stala ob grobu, me je prekinil svak, ki je komentiral; »Ane, ona je znala živeti.« , in jaz sem mu odgovorila »Ja, ona je znala živeti!«

    Ko sem odhajala s pogreba sem začela razmišljat. Zakaj smo se vsi strinjali, da je babica znala živeti. Kaj je počela, kako je razmišljala, de je ob svojem zadnjem slovesu dobila tako pohvalo, ko je ta, da je znala živeti.
    Ker se sama ukvarjam z ljudmi in jim pomagam, res vidim predvsem to, da ne znamo zares živeti. Bolj znamo čakati na boljši jutri, misleč, da bo prišel sam od sebe.

    Moja babica je bila preprosta ženska, prej je delal v tovarni, odkar pa jaz pomnim pa je bila v pokoju. Imela je manjšo hišo na vasi in malo njivico kakšen kilometer stran. Nič posebnega, izstopajočega ni v življenju dosegla, ni imela kariere, ni imela veliko denarja, tudi potovala ni veliko. Z dedkom sta imela pet otrok in ja, veliko vnukov, katere sta pazila, da so naši straši lahko hodili v službo.

    Babica ni nič vedela o duhovnosti, oziroma o njenih pravilih, pa sem ugotovila, da jih je spretno uporabljala.

    1. Znala je postaviti mejo. Jasno in glasno. To vem iz lastnih izkušenj, ko sem se pazila pri njej. Bila sem zelo radoveden otrok in beseda, tega ne smeš, po navadi ni zalegla, zato sem se nekega dne podala na pustolovščino, na strogo prepovedano cesto do 50 metrov oddaljene kapelice. Na cesto nismo smeli zaradi varnosti, jaz pa sem ugotovila v svoji glavi, da če grem previdno ob robu ceste, se mi ne bo nič zgodilo. In sem šla, a že kmalu je za menoj prihrumela babica. O kako odločna je bila, da tega ne smem. Jasno z kretnjami in zelo naglas in zelo z jeznim obrazom mi je povedala, da pri njej, tukaj obstaja meja, ki se je ne sme prekoračiti. Pa je tudi nisem nikoli več… pri njej….. Hočem povedati, da je vsem okoli sebe znala jasno povedati, kje so njene meje in jih tudi zelo branila. Danes pa mamice, babice, ženske svojih mej sploh ne branijo več, ampak se prilagajajo drugim do čiste izgorel-osti in bolezni.

    2.Znala je reči NE, če se ona ni hotela ubadati z določeno zadevo. Ni delal uslug samo zato, da bi jo imeli radi, poslušala je sebe in če česa ni več zmogla, ti je na glas rekla ne! In to brez slabe vesti, ali občutka krivde.

    3.Resnico je povedala direktno, nič ni šparala ali besede zavijala v celofan. In tako je meni, ko je prišla na obisk k naši družini pri mojih sedemnajstih letih, rekla, direkt » Ti si se pa mal zredila«. Spomnim se, da je to rekla čisto sproščeno, brez občutka, da je to slabo ali pa dobro. Samo preprosto resnico je povedala na glas. Res je, da so moji hormoni takrat divjali in, da je bila čokolada moja vsakdanja nujna hrana in so se moje kile pričele nabirati, kar pa babica ni bila navajena in tudi nihče drug. Samo, da mi ostali niso direkt povedali, tako kot babica. Seveda mi ni bilo všeč, a s tem, ko je to resnico povedala na glas, sem jo zmogla videti tudi sama in tako sem se začela počasi izogibati čokoladi in moje telo je dobilo prejšnjo obliko. Včasih je boleče za nekoga, ko mu povemo kruto resnico, v tistem trenutku. Po drugi strani, pa je zelo odrešujoče, ker potem razmisliš o tem. In tudi kaj spremeniš. Resnica je veliko boljše kot pa mala laž, da ne bo bolelo. Ker na koncu ta laž lahko veliko bolj boli, kot pa bi na začetku resnica.


    4.Znala je živeti tukaj in sedaj, vsak dan sproti. Ker smo bili doma blizu je kar pogosto prihajal k nam. Spomnim se, da se je veliko smejala, bila je jezna, žalostna, tudi solze je znala potočiti, v svojih pogovorih se je borbeno potegovala za vse, v kar je verjela. Vsak dan sproti je reševala situacije in se temu primerno tudi odzivala. Če je bila jezna se je jezila, če je bila vesele se je veselila. Zdaj pa jaz vidim preveč v ravni črti. Jeziti se ni lepo in vse lepo potlačimo. Jokati ni primerno, ker potem izpadeš slabič. In tako tlačimo vsa čustva z prisiljenim nasmehom, dokler nas ne začne dušiti in pademo v depresijo. Pa sploh ne razumemo zakaj, saj smo vendar mi ves čas srečni.


    5.Znala je dajati in tudi sprejemati. Mnogo ljudi zna samo dajati in dajati. Občutek imajo, da več kot bodo dali drugim, več bodo dobili nazaj. Pa ni tako. Naučiti se moramo dajati najprej sebi, bolje rečeno naučiti se moramo sprejemati. Ker če vrečo ves čas samo prazniš in nikoli ne napolniš se izprazni in nimaš več kaj dati. Tako se izčrpavamo, dokler nas telo ne ustavi z kakšno vročino in moramo v posteljo, ter najprej poskrbeti zase. Jaz vem, da vsi znate dajati, ampak verjemite mi, da tako, kot ste vi veseli, da od vas, vaše darilo nekdo resnično iz srca sprejme, ravno tako bodo ostali okoli vas veseli, če se boste naučili sprejemati. Recimo, ko znanka pohvali vašo obleko ali frizuro, ne iščite razlage v smislu, ah saj slučajno sem se tako oblekla, slučajno mi je uspela taka frizura. Ker to ni sprejemanje, ampak izgovarjanje. Preprosto sprejmite pohvalo, z hvala, tudi meni je všeč. Ali ko mož sam od sebe zlika njegovo majico, ne iščite boja, kot je ; »A nisi mogel obleči druge? Saj bi ti jutri zlikala to.« Preprosto sprejmite darilo, da vas mož ob obilici dela ni hotel obremenjevati še s tem in se mu iskreno zahvalite in bodite veseli. Temu rečemo sprejemanje. Babica je pri njenih 75 letih v svoje življenje sprejela ljubezen. Po dedkovem odhodu si je dovolila zaljubiti. Prav spomnim se, kako nasmejan obraz je imela, kako so se ji svetile oči in kako se je prav po najstniško sprehajala, za roko pa držala novo ljubezen v njenem življenju.  Sprejela je darilo, ki ga v teh poznih letih skoraj nihče ne zmore. Bila je polna ljubezni in zato jo je lahko tudi dajala.


    6.Znala je meditirati. Če prav tega ni delal zavestno v turškem položaju. To je počela na svoji njivici, ko je skrbno skrbela za vsako rastlinico, ko jo je posadila. Ure in ure je preživela z bosimi nogami na zemlji ( ker ji je tako najbolj prijalo ) praznih misli sama s seboj in zelenjavo, ko jo je spodbujala, da naj veliko obrodi. To je meditacija, sprostitev, povezanost z naravo , sam s seboj. In ta mala njivica je obrodila toliko zelenjave, da jo je babica vedno prinašala vsem svojim otrokom.

    No naša babica je bila to in še mnogo več. Preprosta ženička, ki je uporabljala in ŽIVELA vse to, kar nas danes duhovnost uči. Zato smo se vsi strinjali, da je ona RES ZNALA ŽIVET! PA ZNAMO MI?
    Babica še naprej živi – ker v naši srcih spi!

    Z ljubeznijo Brigita Žurej

    www.krogzivljenja.com

    ocena bralcev
    0 od 0

    Preden greš... ↓

    Bi brezplačno analizo osebnostnega tipa?

    ✅ Hitro izboljšaj odnose ✅ 100% deluje

    Poznaš svoj osebnostni tip?

    Kaj pa od partnerja ali otrok?
    ✅ Hitro izboljšaj odnose ✅ 100% deluje