Telo je tempelj, v katerem bivam… vendar pa se je težko v vsakem trenutku zavedati svojega telesa in ga čutiti… šele, ko se oglasi z napetostjo ali bolečino, ga največkrat zaznam… takrat se zavedam, da je del mene…

Ob tem mi je pomembno, da ga zavestno čutim tudi takrat, ko mi ne govori tako glasno… da pridem v stik s telesom, uporabljam praktične vaje… ko se ga le želim zavedati in mu nakloniti pozornost, si vzamem trenutek v katerem sedim in z mislimi potujem po telesu gor in dol… začnem pri prstih na nogah in se preko gležnjev, kolen vzpenjam navzgor in zgolj opazujem v kakšnem stanju je posamezen del telesa… vse do obraza in ušes… enostavno sem prisotna v trenutku in zaznavam, če kje opazim napetost in se ji posvetim, ko preletim celo telo… za sprostitev napetosti uporabljam vaje dihanja… na mesto, kjer čutim napetost, položim roko in globoko diham… diham v del telesa, ki mi govori… včasih se sprosti, včasih ga razumem, kaj mi sporoča oz kaj delam, da je do napetosti prišlo, včasih pa je potrebna dodatna skrb in nega v obliki masaže ali vroče kopeli, večkrat mi pa tudi ples pomaga izraziti vso napetost, lahko pa tudi druga telovadba…

 

telo 3

 

Vse napetosti, ki se mi pojavijo so vsekakor čustva in občutki, ki jih zadržim v telesu in jih ne izrazim… zato mi je v skrbi za telo pomembno tudi zavestno upravljanje s tem… Tako, kot mnogim, se je tudi meni zgodilo, da sem bila dosedaj le gost v svojem telesu in da sem določene občutke tlačila vase in imela zelo negativen odnos do telesa… nisem se sprejemala… in vse je telo srkalo vase in se nalagalo nekje v skritih kotičkih… ko pa je bilo dovolj, je vse, kar je bilo potlačeno, izbruhnilo v obliki bolečin in bolezni…

Šokirana sem obsedela, ko so mi postavili 3 diagnoze… prestrašenost pred prihodnostjo me je mučila… najprej sem pomislila na to, kaj vse sem dosedaj delala, brez da bi se zavedala, kako pomembno funkcijo opravlja moje telo… bom zmogla to še naprej? Kaj, če bodo telesne omejitve? Šele, ko sem prišla do točke, ko bi lahko izgubila gibljivost, sem začela ceniti svoje telo… ko sem se soočila s strahom in v sebi imela zavedanje, da imam lahko polno življenje tudi s telesnimi omejitvami, sem se bila sposobna poglobiti v razlog bolezni in nisem videla samo posledice… Verjamem, da so vzroki bolezni bolj ali manj psihične narave in nepredelanih čustev… razen poškodb in obrabe… notranje telesne bolezni kot npr žolčni kamni, ki so se pojavili pri meni, pa so vsekakor izhajali iz nečesa, kar se je dolgo nalagalo v meni… našla sem ves pritisk preteklosti, nepredelanih čustev, prevelikih in nepotrebnih bremen, čeprav vem, da drugače nisem znala živeti…

Telesa nisem poslušala, slišala sem ga šele sedaj, ko me je močno opozorilo z boleznijo… sama bolezen je seveda ozdravljiva… a se bolezen lahko ponovi, zato se mi zdijo pomembni globlji vzroki… na razvoj moje bolezni je vsekakor močno vplivalo slabo sprejemanje sebe in velik nepredelan strah, ki se je leta in leta nalagal v telo… toliko časa, da ga telo ni več zmoglo prenašati ali ga predelati… negativna energija je blokirala pretok na določenem mestu… bolezen mi je pomagala do večjega zavedanja, kaj je res pomembno v življenju, na tehtnici so se znašli vsi odnosi ter tudi odnos do hrane… na prehranjevanje sem začela gledati z bolj pozornimi očmi… Hrana je tista, ki zelo velikokrat vpliva na moje počutje, mi energijo da ali mi jo vzame… poglobila sem se v to, katera hrana mi koristi in katera škoduje… Na tehtnico sem tako postavila tudi gurmanske užitke in se vprašala, zakaj bi uživala v določeni hrani zaradi užitka, če je po tem počutje slabo- hrana ali počutje? Največjo vlogo je dobilo moje počutje… prej mi niti ni bilo pomembno kako se počutim, kako ravnam s sabo, kakšne misli imam…

 

telo 2

 

Pozornost sem usmerila vase in v iskanje načinov, kako izpustiti vse, kar iz preteklosti hodi z mano in na kakšen način izražati vse, kar čutim in občutim, brez da pustim nepredelano… veliko bolj mi je pomembno sproščanje, predvsem pa ta trenutek, saj je preteklost minila, prihodnosti pa še ni.

Zatorej je moje telo moj zaveznik in ne sovražnik. Saj je telo edino, ki vedno govori resnico in četudi bi se trudila kaj zakriti, bi me telo na koncu izdalo. Telo je tisto, ki izrazi strah, čeprav si ga mogoče ne želim čutiti… telo mi pokaže vse, kar čutim… zato se mi zdi pomembna tudi skrb za telo… tako negovanje telesa kot šport- ampak ne zaradi idealne postave temveč zaradi tega, ker tudi telo potrebuje elastičnost in kondicijo, predvsem pa se ob tem sprosti.

 

Predvsem zaradi dolgotrajnega zdravljenja (prepričana sem, da je ob zunanjem telesnem čiščenju, vzporedno potekalo tudi notranje čiščenje, saj se mi rana nikakor ni hotela zaceliti), je marsikaj dobilo svoje mesto in s hvaležnostjo lahko rečem, da je moje telo tudi moj največji učitelj.

Sem ženska, ki se zelo rada izraža skozi pisanje, ker se mi zdi terapevtsko. V sebi iščem in brskam za neodkritimi zakladi ter se trudim predelovati vse, kar se mi pojavlja in me skuša oddaljevati od sedanjega trenutka. Zanimajo me predvsem odnosi in ljubezen do sebe, ker se mi zdi, da nam tega danes primanjkuje- zato želim s pisanjem ozaveščati in se dotikati tem, ki sicer v javnosti niso tako znane. To delo me sprošča, napolnjuje in uči