Kot ljudje imamo v sebi osnovne človeške potrebe, ki morajo biti zadovoljene, da smo OK. Tako kot potreba po hrani in pijači, je tu tudi potreba po ljubezni, predvsem v obliki objemov, poljubov…

To so naše primarne potrebe, ki v odnosih zbližujejo in negujejo vso ljubezen ter jo ohranjajo živo. Tako kot je v odnosu razdiralen molk in ignoranca, pa tudi pri teh potrebah, če niso zadovoljene tam, kjer se pojavijo, lahko ubijejo vse in odnos razdrejo. Ko dva hrepenita po objemu drug drugega in po dotikih in če zaradi strahov ali kakega drugega dejavnika, tega drug drugemu ne zadovoljita, to nikakor ne vpliva dobro na sam odnos.

V takšnih primerih se največkrat zgodi, da si marsikdo poišče zadovoljitev teh potreb pri drugih osebah, v odnosu, kjer je hrepenenje, pa ostaja praznina, ki vedno bolj uničuje vso lepoto in nežnost. Kadar objamemo drugega, medtem ko bi si objem želeli od popolnoma druge osebe, si sicer zadovoljimo potrebo po ljubezni in užitku in se za krajši čas počutimo bolje. Vendar pa potreba, da bi objeli posebno osebo, ostane in se nikakor ne da nadomestiti s katerimkoli objemom ali s katerokoli zadovoljitvijo potrebe drugje.

Sem bi lahko dodala tudi spolno zadovoljitev- marsikdo jo zaradi neurejenega odnosa ne more zadovoljiti tam, kjer bi “morala” biti zadovoljena, zato to poišče drugje. Potreba je res zadovoljena, vendar pa odnos obstaja in zaradi tega, ker nismo našli prave poti, da bi si to zadovoljili, odnos gre navzdol in s tem, ko si poiščemo lažje poti za trenuten užitek, izgubljamo nekaj dragocenega. Je resnično smiselno zavreči nekaj lepega zaradi trenutnega užitka in zadovoljitve potrebe?

Meni osebno je to popolnoma nesmiselno in se mi zdi izbira krajše in lažje poti, zgrešena poteza, ki prinaša nesrečo, ker se ne zavedamo, kaj nam je resnično pomembno. Je dolgoročno res lažje obupati in se obrniti drugam, kot pa se truditi, da poslušamo sebe in ohranjati tisto, kar nam je bistveno?

Odgovore nosi vsak v sebi in vsakdo deluje tako kot zmore in zna. Želim pa opogumljati, da ohranjamo vrednote ter da vztrajamo, dokler v sebi vemo, da je ok ter prenehajmo z iskanjem krajših poti, ki nam ne prinašajo sreče. Življenje je res namenjeno uživanju, a v takšni meri, da si ob tem ne uničujemo lepote in čarobnosti v odnosih.

Odnosi res niso lahki in včasih znajo biti zelo naporni, a se vložen trud vedno izplača. Zato se osredotočimo na reševanje le-tega tam, kjer je prav in ne bežimo stran samo zaradi strahu. Potrudimo se, da čarobnost v odnosih ostane in da nam ne bo žal, da smo zaradi strahu izgubili nekaj čudovitega.