Danes se sprašujem o tem, kdo so otrokovi največji učitelji. Starši, normalno. Ampak ne toliko starši in njihovi nauki, ampak starši in njihova dejanja.

Moje mnenje je, da so otroci ena velika spužva, ki grabijo vso znanje, čustva in situacije ter jih potencirajo in si oblikujejo svojo pravljico. Otroci so bitja čiste ljubezni, brez grehov, brez zamer in napak. In predvsem, ker so odraz čiste ljubezni, vidijo svet skozi drugačna očala. Njihovo dojemanje, da je svet brez meja, vsemogoč in čudovit, se tako tepe z zunanjim izkustvom slabega, revnega in skreganega sveta. Ne pravim, da je povsod tako, je pa večinoma tako. Zato se otroku zruši njegovo prepričanje, pod pretvezo, da se ga pripravi za “pravi” svet – okruten, siv in neizprosen.

Pozabili smo se zavedati, da je ljubezen edino vodilo in gorivo življenja, ki nikoli ne presahne. Ljubezen je čisto nasprotje golemu preživetju, slabi volji in grabljenju denarja. Priznajmo si – ko se dokazujemo, se ne dokazujemo svoji družini, partnerju ali otrokom. Dokazujemo se sebi, da zmoremo. Za denarjem tudi ne hlastamo zato, da bodo imeli naši otroci nekaj za jest, ampak da bomo najprej nahranili sebe, da bomo lahko normalno fukcionirali. Igrati se žrtvenike in delati nekaj v imenu višjega cilja, je nesmiselno. In tega se otroci zavedajo.

Tudi, če jim ne poveste, da niste srečni, oni to že vedo. Zato, bodimo iskreni, ne gre se za to, kateri spol ali kombinacija spolov bo najbolje vzgajala otroke. Otrok ne potrebuje samo očeta in mame, predvsem potrebuje funkcionalne starše. Starše, ki imajo med seboj dober in zdrav odnos, ne pa takšnega, da se mulijo, kregajo za bedarije in dokazujejo svoj prav ali še slabše, igrajo na karte ignorance in manipuliranja. Vse to otrok veže nase kot spužva in sprejme, ker misli, da je tako prav in potencira. Obenem pa trpi, saj je to vedenje v nasprotju z ljubeznijo, ki jo nosi v sebi. Medtem ko odrašča in začne uporabljati vrline, ki si jih je pridobil skozi leta, pa je za te iste nauke kaznovan. Češ, ne obnašaš se lepo. No, kje pa se je tega naučil? V risankah?

Morda sem preostra, vendar, če so starši nesrečni, ne pomeni, da mora biti tudi otrok. Če bi lahko svojemu otroku na zadnji dan opisali svet, bi mu ga opisali kot “polnega vojn, sovraštva in nesprejemanja” ali kot “sončnega, čudovitega, ljubljenega in vedno sprejetega”? Takega, ki se ga splača živeti in dihati s polnimi pljuči. V katerem svetu torej želite, da vaš otrok odrašča? Pokažite mu ga. Naučite ga, da je življenje lahko lepo. Nekje na pol poti boste to isto lekcijo osvojili tudi sami.

Namaste ♡