Ljubezen je pojem, ki se ga ne da razložiti. Vzgoja in izkušnje nas učijo, kako ljubiti, zato je tudi načinov in predstav o ljubezni mnogo. Priznani psihoterapevt Zoran Milivojevič v svojih knjigah razbija stereotipe in opozarja na predstave o ljubezni, ki ne vodijo nikamor. Podarja nam nov pogled na pravo ljubezen in odnose.

Življenje brez ljubezni = življenje brez smisla? Obstaja mnogo ljudi, ki se danes držijo te formule?

“Ljubezen je in mora biti najpomembnejša vrednota v življenju. Ljudje imajo potrebo, da se čustveno povezujejo oziroma potrebo, da ljubijo in da so ljubljeni. Brez čustvene vezi ljubezni si je nemogoče predstavljati otroštvo za pravilen najzgodnejši razvoj otroka. Odrasla oseba brez čustvene povezave lahko preživi, a posledice so osamljenost, praznina in nizka kvalitete življenja.

Ta uvod sem pripravil zato, da bi ljudje razumeli, da je ljubezen zelo pomembna, vendar ni potrebno, da postane smisel življenja. Zelo je narobe to, da se na Zahodu ljubezen preveč poudarja in poveličuje kot sam smisel življenja. Vendar v tem poudarjanju ne gre za samo ljubezen, marveč za zaljubljenost, za katero so ljudje začeli verjeti, da je vrhunska ljubezen. Pomen besede ljubezen je zaljubljenost spremenila in tisto, kar pravzaprav ljubezen je sama po sebi: čustvena povezanost ene osebe z drugo. To se je zgodilo takrat, ko smo začeli verjeti, da nam bo ljubezen prinesla večno srečo. Povezovanje ljubezni s srečo v mit o ljubezni, ki osrečuje je povzročilo, da od ljubezni pričakujemo nekaj kar ni mogoče: precenjevanje. To je mnogim čudno, dokler ne spoznajo argumentov. Pozicija psihoterapevta je koncept > smisel življenja< pataloški koncept. Življenje kot kategorija ne sme biti pogojevano z nobeno stvarjo; tako tudi ne z uresničitvijo ljubezni. Če nekdo izpolni pogoj za smisel življenja, potem je njegovo življenje dobilo smisel, če pa tega ne, potem je njegovo življenje brez smisla. Če nekdo ne odkrije svojega smisla življenja, je na pravi poti do samomora. Zato večina terapevtov misli, da je življenje brezpogojna kategorija – da je ni potrebno pogojevati z nobenim smislom, pa tudi z obstajanjem ljubezni ne.”

Lahko rečete, da se danes bojimo ljubezni? Zakaj?

“Ljudje, ki se bojijo ljubezni, se v resnici bojijo druge spustiti tako blizu, da bi jih le ti preveč spoznali.To so ljudje, ki verjamejo, da pod svojo masko, ki jo nosijo, niso tako dobri, da bi si zaslužili ljubezen, zato se bojijo bližine. Kot psihoterapevt lahko zatrdim, da je to njihove zmota. V otroštvu večina ni dobila potrditve, da so dobra človeška bitja, tako so to sliko prenesli v sebi s sabo tudi v odraslo dobo. Dandanes je več tistih, ki se nikakor ne bojijo ljubezni, ampak imajo nekakšen odpor do nje. Živimo namreč v času, ko je precenjen posameznik in njegovo uživanje. Danes je zelo veliko tistih, ki želijo da jih nekdo ljubi in ne da bi oni imeli koga radi.Torej je vseveč tistih, ki bi radi izkoristili druge, ne želijo si pa biti izkoriščeni. Mnogi mislijo , da če se vežejo z eno osebo izgubijo možnost spoznati in doživeti vezo z drugimi osebami, ki bi jih spoznali če nebi bili v partnerstvu. Zato vezanost danes ni moderna in to nas pelje v krizo ljubezni.”

V kakšnih odnosih živimo danes?

Živimo v času “velikega ljubezenskega nereda.”

Anomija je pojem v sociologiji ki označuje družbo brez reda in porekla. V tem smislu je danes ljubezenska anomija. Vse pomešamo: spol, ljubezen, zaljubljenost, seks, zveze, odnose in istočasno je to vse normalno. To predstavlja velik problem za mlade generacije, ki se še iščejo. To zahteva posebno odgovornost od staršev, da vzgojijo otroke v vskladu z lastnimi vrednotami in nazori. Kriza ljubezni postaja kriza zakona, a le ta kriza družine. To je en od velikih problemov Zahoda.”

Hrepenimo po ljubezni, ker jo v otroštvu nismo dobili dovolj? Nam lahko kdo zapolni to praznino ali si jo lahko le sami skozi ljubezen do sebe?

“Otroci, ki so bili v svojem nazgodnejšem otroštvu prikrajšani za ljubezen, sklepajo napačno: da niso dovolj dobri, da bi si zaslužili biti ljubljeni. Ko odrastejo, večinoma živijo v paradoksu: hrepenijo po ljubezni, a ko jo dobijo, začnejo dvomiti, da jih drugi resnično ljubi. Pot do ljubezni je, da ljudje brezpogojno sprejmejo sami sebe. To pomeni, da se imajo radi ne glede na lepoto, višino, bravo oči, premoženje, izobrazbo ali višino osebnega dohodka. Vsakič, ko oseba pogojuje lastno vrednst z izpolnitvijo z enim od pogojev, se oddaljuje od samega sebe. Zmotno je razmišljanje, da moramo biti nezadovoljni za pot naprej. Tudi zadovoljni ljudje napredujejo in to veliko hitreje kot nezadovoljni.

Ne obstaja praznina zaradi premalo ljubezni v otroštvu in ne obstaja izpolnjenost tega pomankanja. Partnerska ljubezen ne more zaceliti rane pomanjkanja starševske ljubezni. Odrasla oseba mora sama pogledati v svoje lastno otroštvo in ugotoviti, da je na podlagi slabega pedagoškega pristopa svojih staršev in nesrečnih okoliščin v otroštvu naredila napačen zaključek, da si ne zasluži ljubezni. O nadaljni usodi v življenju ne odloča tisto, kar se je zgodilo v preteklosti ampak, kaj mislimo sami o sebi in kaj smo se naučili iz preteklosti. Tisto, kar spremeni stvari v odraslem obdobju, ko je vprašanje o ljubezni, je sprememba miselnosti- sprejemanje dejstva, da si prav vsaka oseba zasluži ljubezen.”

Stalna pozornost = ljubezen? Odkod izhaja tako mišljenje?

“Prav vsak otrok gre skozi to fazo. Majhni otroci razmišljajo konkretno in povezujejo ljubezen z pozornostjo. Oni razmišljajo tako: Če me gledajo, sem pomemben, če me ne gledajo, sem nepomemben. Zato se tako borijo za pozornost svojih staršev. To se posebej ugotovi, ko otrok dobi brata ali sestro in ta borba postane izvir ljubosumja. Ko oseba ostane v tej fazi, ko ne loči nepozornosti od ljubezni, takrat v odraslem obdobju neprestano išče pozornost drugih. To je zelo naporno za okolico, ker vztrajajo na intenzivni komunikaciji. To je neke vrste notranja prisila, ker ljubljena osebe posveča pozornost nečemu drugemu – to ni nujno druga oseba – zato se ti ljudje počutijo nejevoljni.”

Je ljubezen v partnerstvu mogoče vedno čutiti?

“Ljubezen je čustvena vez med dvema osebama in kot taka je predvsem odnos ali partnerstvo. V tem odnosu se pojavljajo različni občutki, ne samo občutek da ljubimo in da smo ljubljeni. Večina ljudi, ki ljubijo, to doživljajo samo občasno v določenih situacijah. Ljudje lahko nekoga ljubijo in istočasno lahko čutijo jezo do iste osebe ali pa v danem trenutku nimajo nobenih občutkov. Veliko je ljudi, ki verjamejo da je ljubezen prvovrsten občutek in da je prava ljubezen tista, ki jo občutimo zelo intenzivno in večno. Do te zablode je prišlo , ker ljudje ne poznajo razlike med ljubeznijo in zaljubljenostjo. Zaljubljenost je čustveno stanje v katerem resnično čutimo, da nekoga ljubimo, o tej osebi v katero smo zaljubljeni tudi neprestano razmišljamo. Problem je v tem, da je zaljubljenost prehodno stanje. To je zasnovano na idealizaciji, a ko idealizacija mine, mine tudi zaljubljenost. Še vedno pa ljudje verjamejo, da je mogoče spoznati idealno osebo, v katero bodo zaljubljeni do konca svojega življenja. To je kot iskanje igle v senu.”

Na čem temelji in kakšna je realnost partnerskega odnosa- mora biti prostor tudi za vsa negativna občutja?

“Ena stvar je ljubezen, nekaj drugega pa ljubezenski partnerski odnos. Ko nekoga ljubimo, mi z njim prehajamo v odnos, z njim živimo, delamo različne stvari, igramo različne družbene vloge. Torej v ljubezenskem partnerstvu se vrsti kompleksnost medsebojnih odnosov. To pomeni vsekakor, da se pojavljajo tudi neprijetni občutki. Čepav se v psihologiji ti občutki po pravilu imenujejo negativni občutki, to niso. To je nepravilen izraz in jih jaz imenujem neprijetni občutki. Naprimer, ko smo za daljše obdoje ločeni od ljubljene osebe, začnemo čutiti neprijeten občutek, da to osebo pogrešamo.To je znak, da jo moramo poiskati in da smo z njo, če je mogoče. In podobno, ko je ljubljena oseba naredila nekaj, kar mislimo, da je negativno se mi nanjo jezimo in od nje zahtevemo, da spremeni obnašanje. Jeza ni negacija ljubezni, ker je usmerjana k vedenju in ne k osebi.Naj vas spomnim, da se tudi na otroke jezimo, pa jih imamo kljub temu radi.”

Ljubezen je večna? Jo lahko v odnosu negujemo in ohranimo zaradi odločitve, ker s tem partnerjem želimo biti?

“Ne ljubezen in ne odločitev nista dovolj. Ljubezenska zveza mora biti udobna za oba partnerja. V terapevtskih srečanjih pogosto uporabim metaforo, stopiti na drugo pot v istih čevljih. Potovanje je metafora za hojo skozi življenje, a čevlji so simbol za za isto partnersko vezo, v kateri se nahajamo. Če nam čevlji niso udobni in če nas na določenem mestu preveč žulijo, lahko trpimo samo določeno obdobje. Če pa to traja predolgo, nastane žulj, ki se časoma pretvori v rano- takrat postane nošenje teh čevljev neznosno trpljenje. Zato se mnogi odločijo sezuti ta čevelj in poskusijo nekaj novega. To se ne bo zgodilo, če so naši čevlji udobni, če imajo ljudje zadovoljene glavne psihološke potrebe in ne obstaja tisto nekaj, kar jih močno moti. Takrat je lahko ljubiti, biti varen in zdržati v partnerstvu nekaj desetletij. Če ni udobno, ljudje stalno z enim očesom opazujejo druge ljudi v veri, da bodo odkrili nekoga drugega – boljšega.”

Lahko ljubimo samo eno osebo? Verjamete v to, da smo lahko celo zivljenje samo z enim partnerjem?

“Čustvena povezanost ima omejeno kapaciteto. Ne moremo ljubiti veliko ljudi, lahko jih pa nekaj. Dober primer za to, je starševska ljubezen, saj imaš lahko rad več otrok, Prav tako je možno imeti rad dve osebi. Pri večini to predstavlja notranji konflikt, ker smo naučeni monogamstva, ki nas uči, da se odločimo za eno osebo. Torej biti z eno osebo, čeprav je možno ljubiti dve.”

Ljubezen = žrtvovanje? Verjetno je popolnoma nerealno pričakovati, da bosta partnerja drug za drugega pripravljena storiti vse?

“V XIX stoletju, v času romantike, ko se je začela klasifikacija ljubezni, je veljalo, da se mora velika ljubezen dokazovati. Kako lahko verjamemo, da nas ima nekdo rad in nam ugaja, s katerim smo srečni, ki nam vse omogoči – resnično ljubimo to osebo, ali imamo radi tisto kar ta oseba dela za nas? Torej vsaka srečna ljubezen je dvomljiva. Zato je bila v romantiki praksa, da se veličina ljubezni dokazuje s trpljenjem (ko je en ljubimec trpel za drugega). Od takrat velja, da so velike ljubezni nesrečne ljubezni. Take predstave so prekrile nezavednost nekaj generacij in so ljudje začeli živeti v skladu s scenarijem. Ko je bil nekdo pripravljen več žrtvovati zaradi ljubezni, je s tem dokazoval večjo ljubezen. Danes se je to spremenilo in so se ljudje pripravljeni žrtvovati samo še zaradi otrok. Naprimer, ko nekdo ni zadovoljen s svojim partnerstvom je pripravljen na žrtvovanje zgolj zaradi otrok. Danes je med mladimi več tistih, ki bežijo pred vsakim žrtvovanjem. Zlasti so to ženske, ki so opazovale žrtvovanje njihove matere. One to ocenjujejo kot negativen primer in od tega bežijo. V primeru, ko ženske ne želijo biti podobne svojim mamam, poiščejo druge vzroke, pogosto v obrazih, ki jih vidijo na televizijskih ekranih.”

Kakšne bi lahko bile formule ljubezni v zdravem in kakovostnem partnerstvu?

“Moj pristop ljubezenskim problemom je gledano iz pozicije psihoterapevta, torej iz pozicije ljubezenskih problemov in zmote o ljubezni. Rad bi priporočil ljudem, naj najprej analizirajo svoje življenje in kaj pričakujejo od njega in šele po tem poiščejo osebo, ki bo primerna. Ko veste kakšne vloge in funkcije bo imela ljubljena oseba takrat nastane kriterij na osnovi katerega ocenite oz. predvidite koliko je nekdo primeren. Sama ljubezen ni dovolj in naivno je razmišljati, da če se imata dva rada, da bo partnerstvo uspelo. Da ni dovolj samo ljubezen smo se naučili skozi partnerske terapije in terapije parov. Ljudje se imajo resnično radi, a kaj ko ima vsak od njih svojo predstavo, kako naj poteka njuno partnerstvo, kaj naj dela en in kaj drugi, niso pa sposobni stabilne in funkcionalne zveze. Zato je tako pomembno , da sami veste kakšno ljubezensko vezo si želite in kakšno vaš partner in seveda ali je možno tu spojiti tako da bo fukcioniralo.”

Naj nas zgornje besede “prebudijo” in odprejo za pravo ljubezen.