Verjamem, da vas je mnogo mladih žensk, ki se bojite biti same. Bojite se osamljenosti in tega, kar prinese čas, ko ste same s seboj in svojimi mislimi, demoni in izzivi. Da se ni potrebno ukvarjati z notranjim čustvenim svetom, rajši »bežimo« v različne vrste odvisnosti, partnerstev in odnosov, ki nam morebiti na površini dajejo sicer lažen občutek, da nismo same. Da so ljudje okoli nas in da smo sprejete.

Marsikatera dama bo rajši »padala« iz ene partnerske zveze v drugo, samo da ne bo sama. En moment tukaj je mnenje okolice, češ da je sama tudi zaradi tega, ker je zahtevna, nemogoča, tečna in da kdo bi njo sploh hotel za partnerko. Drugi element takšnih bežanj od svojih notranjih misli je hrepenenje in iskanje zadovoljitev svojih potreb in misli tako, da projiciramo, torej pričakujemo od partnerja, da nas bo osrečil in s tem si dokažemo, da smo vredne. Torej od drugih zahtevamo, da se ukvarjajo z nami zato, da občutimo, da je nekomu mar za nas.

Ko nam partnerji pokažejo oziroma nas izzovejo, da v resnici nismo takšne, kot smo se kazale na začetku zveze, rajši prekinemo zvezo in si poiščemo novega partnerja, preko katerega zopet skušamo doseči, da smo z nekom. Pomembno je, da nismo same! In kaj se zopet zgodi? Enaka zgodba. Pobegnemo iz ene zveze v drugo in pri tem praviloma okrivimo vsakega bivšega partnerja, ki nam je pokazal naše lastno zrcalo. Ker si ne dovolimo in si ne želimo vzeti časa za samo-analizo in ker se bojimo, kaj se v resnici dogaja z našim notranjim čustvenim telesom, ene in iste vzorce žal ponavljamo. In seveda so vsega našega jada krivi…kdo? Moški seveda!

Kje smo torej potem same? Kako se soočamo same s seboj? Kdaj? Moški so takšni kot so. Čudoviti ljudje, ki prav tako kot me nosijo s seboj prtljago neizraženih čustev, težav s komunikacijo in kazanjem svojih občutenj, pričakovanj in zahtev, ki jih prav tako tudi oni prezrcalijo na partnerke. In ko se dva takšna človeka najdeta in eden drugemu nezavedno »vlečeta ven« točno tista čustva, za katera bi bilo bolje, da jih ne bi, se vsekakor zaciklata v spiralo, ki vodi v propad tudi tega razmerja. In ker ne moremo in nočemo biti same, iščemo uteho v jezi, izgovorih, kako so drugi krivi in seveda me nikoli, kako so moški prasci in zakaj so sploh na svetu.

S tem delamo krivico našim moškim, ki so točno takšni kot so. In me smo takšne kot smo. Eni drugih ne moremo spreminjati. Jaz ne morem spremeniti tebe. Sama lahko povem in izrazim svoja občutenja in jih skomuniciram do partnerja. Kako bo on to slišal in ali se bo sam odločil ter kaj naredil v zvezi z našimi povedanimi vsebinami, je odločitev na njegovi strani. Torej mi lahko upravljamo zgolj sami s seboj in z našimi odločitvami. In ena od odločitev je tudi ta, da si na vsake toliko vzamemo čas zgolj za nas same, da pridemo v stik s seboj, da se pogovorimo same s sabo, kaj si želimo, kaj pričakujemo, kako delovati, da nas bodo naša dejanja podpirala in kaj lahko ponudimo drugim. Zato pa je potrebno biti kdaj tudi sam. In s tem ni popolnoma nič narobe. Ker tako je večja verjetnost, da sebe dobimo nazaj. V lastne čevlje. In naslednja zveza bo s tega stališča mnogo bolj kvalitetna in srečna. Poskusite. Upajte si dame moje čudovite pogovoriti se s seboj.

svetovalnica

Melita Kuhar, univerzitetni dipl. socialni pedagog, se ukvarja s svetovanjem za partnerske odnose in vzgojo otrok ter mladostnikov. Lahko se naročite na individualno svetovanje preko elektronske pošte: info@svetovalnica.si ali s klicem na 031 666 168. Obiščete jo lahko v Svetovalnici na Parmovi 41, Ljubljana – Bežigrad. (Svetovalnica.si)