Oboje gre skupaj z roko v roki. Brez všečnega videza, ne moremo stopiti naprej v nek odnos, ker nam že telo samo govori, da “to ni to.”

Ampak, ko se zares zamislimo, kaj je pomembno v odnosu, kaj nas vodi naprej … vidimo, ugotovimo in čutimo, da je to občutek, da smo povezani. Da pripadamo. Da čutimo dušo osebe, s katero smo v odnosu. Ljubezen ni cilj, ljubezen je gorivo, da nam lahko skupaj uspe prehoditi dolge in velikokrat tudi vijugaste ceste.

V partnerstvu je cilj le en. To je Ljubezen, ki v resnici sploh nima cilja. Samo je. Obstaja. In zaradi te povezave smo lahko skupaj tako močni, da gremo čez vse. Velikokrat imam občutek, da ljudje neke globlje predanosti niso zmožni. Morda, ker jim “to ni to” … morda, ker tega niso zmožni čutiti … Ne vem niti sama, zakaj.

A vsekakor, tisti, ki gleda s srcem na stvari, v življenju potrebuje “soul food”. In “soul food” v partnestvu je občutek, da pripadaš. Ne da si številka ena nekomu, ampak da si edina/i nekomu. Ne govorim o posesivni ljubezni, ker le-ta zavira popolno svobodo v odnosu, ki lahko pripelje do res neverjetnih rezultatov človekove osebnostne rasti in rasti partnerstva. Govorim o tem, da moramo, ko smo v odnosu, prav čutiti občutek pripadnosti. Varnosti.
Brez tega je vse nesmiselno. Brez tega je vse tako površinsko.

Naj bo globlje. Take odnose je treba negovati. Razvijati. Taki odnosi nam lahko res nekaj dajo. Širino. Čudežne občutke. Harmonijo v srcu. Mir.

“Peace, love, freedom, happines!” To je slogan hipijev in če je to geslo hipijev, sem jaz največja hipurka v Sloveniji!

With love,
Nina Slapnik

FB-quote-DzS-dusica