Razlike med spoloma se začnemo zavedati že v otroštvu, ko se kot male deklice oblečemo v oblekice in velikokrat posnemamo naše mame v ličenju. Vendar pa je odvisno predvsem od tega v kolikšni meri se v tej vlogi najdemo, da se deklica razvija v žensko.

Martina je uspešna fotografinja, ki pa ji je vloga ženske postala pomembna šele ob otrocih. Odraščala je kot edinka in to je tisto, kar je še bolj vplivalo na to, da je ostala samosvoja in sledila tistemu, kjer se je počutila bolj domače. Njena zgodba prikazuje edinstvenost vsakogar izmed nas, predvsem pa daje pomembnost pogumu slediti sebi in ohraniti sledenje tistemu, kar nam je všeč.

Martina, kaj tebi pomeni ženskost?

»Odraščala sem ob mami, ki je zelo izražala ženskost, a meni to nikoli ni ustrezalo, v tem se nikoli nisem našla… Veliko bolje sem se počutila v sproščenih in neravno ženskih oblačilih… Nikoli si nisem vzela časa za urejanje… Čeprav se je mami trudila, da bi mi privzgojila ženskost, a se jaz nisem želela opredeljevati in slediti temu, kaj je primerno za moški spol in kaj za ženskega… Sledila sem tistemu, kjer sem se dobro počutila… Šele sedaj spoznavam, kaj dejansko ženskost je, saj mi je glavna stvar ženskosti družina… Šele skozi to vlogo se spoznavam kot ženska in v tem vidim čar ženskosti. Podariti otroku življenje in vse, kar lahko otroku omogočim kot ženska. Vsekakor se sama sebi zdim prava ženska v vlogi mamice.«

Kako se spominjaš obdobja najstništva?

»Dejansko mi je bilo vseeno, koliko sem urejena in koliko ne… Nisem bila tipična najstnica in niti nisem sledila nekim idealom, kaj je primerno za dekle, ki prehaja v žensko… Nisem se obremenjevala s tem, čeprav je bila mami ob tem malo nesrečna. Bistveno mi je bilo dobro počutje. In ravno v dobrem počutju sem se sama sebi zdela najbolj urejena in mi ni bilo pomembno ali bom kot dekle komu všeč ali ne, saj mi je bilo bistveno, da sem sama sebi najbolj všeč. Vendar pa ob tem kot edinka nikoli nisem bila razvajena, ampak sem ostajala samosvoja, ob tem pa mi je bilo privzgojeno, da znam poskrbeti sama zase. Na moj razvoj je vsekakor vplivalo tudi, da sva živele same z mami…

Ko sem odraščala, je mami želela, da žuram in hodim na zabave in da si najdem partnerja, jaz pa sem bila zelo zaprta vase, ker sem zelo introvertiran tip osebe. Najbolj srečna sem bila, če sem bila sama doma in brala knjige in se nisem posvečala iskanju fanta. Dejansko mi je bil mož poslan na dom. Spoznala sva se na mojem domu in se zaradi podobnih karakterjev hitro ujela.«

Kako si se znašla v vlogi ženske v odnosu z moškim?

»V odnosu s partnerjem sem se začela počutiti kot ženska in odkrivati lepote odnosa, v katerem se izražam kot ženska. Še bolj pa se je to izrazilo ob rojstvu družine in vloga ženske se v družini po mojem mnenju bistveno razlikuje, saj pride na prvo mesto vloga mame in dejstvo, da sem postala mati njegovih otrok, je odnosu podarilo popolnoma nov pomen.«

Kje sebe lahko uresničiš kot ženska?

»Ne podpiram tradicionalnih vlog ženske in stereotipa, da ženska spada zgolj za štedilnik. Rada kuham in opravljam »ženska« opravila, a to mi pomeni zgolj sprostitev, saj se za štedilnikom zelo dobro sprostim… Vsekakor pa ne opredeljujem poklicev kot ženske ali moške, saj sem po izobrazbi kriminalistka… Vsekakor se trudim slediti sebi in ne glede na to, da imam opravljeni dve diplomi, sem našla svojo izpolnitev najprej ob rojstvu dveh sinov.«

Martina 2

Kako si našla fotografijo?

»Fotografirala sem že od 10. leta starosti in mi je bil to način sproščanja. Včasih sem fotografirala več, včasih manj… hobi, ki mi je bil najljubši. A nikoli nisem razmišljala o fotografiranju kot o poklicu…

Fotografiranje mi že od nekdaj pomeni obliko sprostitve, skozi objektiv spoznavam lepoto narave in celotnega sveta, ki nas obkroža, naj bo to čudovita pokrajina, detajl, ki pokaže lepoto cvetlice ali mala mravljica, ki pleza na drevo.

Po prvem porodu sem se začela bolj posvečati fotografiranju mojega otročka in raziskovati, kako lahko njegovo lepoto čimbolj ujamem v objektiv… Vztrajno sem iskala tisto nekaj, kjer bi bila zadovoljna s fotografijami… Vedno bolj me je to zanimalo… To se je stopnjevalo s prihodom drugega člana družine in ob tem je želja, da bi slikala in uživala tudi ob drugih novorojenčkih, vedno bolj rasla… Z možem sva se pogovorila o izpolnitvi moje globoke želje in z njegovo pomočjo, predvsem pa ob njegovi podpori, sem našla način, da sem fotografijo vedno bolj razvijala in se usmerila v fotografiranje novorojenčkov, predvsem z začetno željo, da bi to opravljala kot popoldansko delo. Po drugi porodniški pa vrnitev na delavno mesto ni bila več mogoča, zato sva tvegala in odprla s.p. Življenje mi je spontano prineslo tisto, v čemer sem najbolj uživala.

Vse od leta 2013 tako fotografiranje zame predstavlja tudi poklic, poklic, v katerem sem se našla in skozi katerega se zaljubim v vsakega otročka, ki ga fotografiram. Seveda, pa sta bila glavni razlog za to novo poslovno pot moja dva fanta, ki sta mi od prvega dne večna inspiracija, razlog, da se tega ne naveličam in pomoč pri idejah.

Povpraševanje po fotografiranju je zelo veliko, kar mi daje še dodatno veselje in užitek. Obožujem otroke, ki sem se jih dejansko v svoji puberteti bala- to mi pomaga pri ustvarjanju in dobrih fotografijah, saj se ženske zaradi svojega materinskega čuta vsekakor lažje znajdemo, ko je potrebno dete uspavati, saj samo fotografiranje ni tako enostavno kot mogoče izgleda na prvi pogled. Delo z najmlajšimi zahteva poseben ženski čut, ker se otročki hitro naveličajo in ne delajo po »naših ukazih«… Vsak otrok je edinstven in zato je moje fotografiranje prilagojeno njegovi stopnji razvoja.«

Martina je zelo zanimiva oseba, ki s svojo sproščenostjo zna poskrbeti, da je fotografiranje zabavno za celotno družino novorojenčka. Več o njenih storitvah si preberi na http://www.drobizki.com/