Ljudje, ki smo pozitivni, se tega zavedamo in o tem tudi z lahkoto govorimo. Ponavadi rečemo problemom izzivi in iščemo rešitve, ne dodatnih težav. Težje se javno in glasno opredelijo ljudje, ki ne razmišljajo veliko pozitivno ali jim je težko razmišljati o tem.
Sama se pogosto sprašujem, zakaj so tako negativni? Zakaj tako razmišljajo? Zakaj jamrajo (pa seveda nič ne naredijo zato, da bi bilo bolje)? Je to zaradi staršev? Je to zaradi karakterja? Družbe? Hormonov? Cvetnega prahu? Lune?
Odgovora seveda nimam. Imam le svojo izkušnjo, ki jo lahko podelim z vami. Imam izkušnjo življenja, kaj počnem, da je moja prva misel pozitivna, da ohranim mirno kri in da se življenja vsak dan veselim.
No, naj najprej razčistimo to z vsak dan. Seveda pride tudi v mojem življenju dan, ko mi je težko zjutraj vstat, ko mi je težje iti delati (čeprav imam zelo rada svoje delo) in ko mi je težko vzgajati otroka po vseh zadnjih potencialno dobrih smernicah, ko mi je težko biti dobra partnerica (ker sem spet naredila vse sama doma), ipd. …
A če pod svojih 38 let življenja potegnem črto, sem zagotovo optimist in pozitivno gledam na stvari. In za probleme vedno in to precej hitro iščem in tudi najdem rešitve. En drobec tega bom danes delila z vami.
Zelo so mi zanimivi pregovori. Nosijo pomembna sporočila. Eden od njih je: “Nobena juha se ne poje tako vroča, kot se skuha.”
Ko to ponotranjiš, potem veš, da noben problem ni tako grozno grozen, da ne bi bil čez pol ure ali naslednji dan manjši. Ključna stvar pri tej juhi je, da mi ne vztrajamo pri tem, da jo pojemo čim bolj vročo. V praksi to pomeni, da ne reagiramo v afektu, na prvo žogo. Pri vsaki stvari se lahko umaknemo, si vzamemo čas, premislimo, prespimo.
Kako priti do tega zavedanja, da imamo vso pravico, da si vzamemo čas? Da naredimo premor? Ker že s tem zmanjšamo navidezno moč problema vsaj za polovico. Tukaj pa je trenutek, ko nastopimo sami. Sami smo odgovorni zase in za svoje odločitve, dejanja, aktivnosti. To je trening glave. Naši možgani čakajo na naše ukaze. In njim je prav vseeno, ali je vaša misel pozitivna ali negativna. Vaši organi so tisti, ki jim pa to ni nepomembno.
Metod, kako pridemo v sebi do točke, da nam je kristalno jasno, da potrebujemo odmik, premor, čas … je danes na voljo veliko. Včasih celo preveč. Zato je potrebno nekaj truda vložiti tudi v raziskovanje, kaj je pa tisto, kaj paše meni? Je to pogovor, umik, spanje, meditacija, terapija, gibanje, … ? Ne vem. Oz. vem, kaj potrebujem jaz. Kaj potrebujete pa vi, je pa vaša naloga in odgovornost. Če želite seveda biti v življenju malo bolj pozitivni in tudi prizanesljivejši do svojih notranjih organov.
Tukaj pa dobi svoje mesto ta pregovor: “Vaja dela mojstra, če mojster dela vajo.” Ali pa oni, še malo bolj slovenski: “Brez muje se še čevelj ne obuje.”
Sem Tanja Želj, po poklicu profesorica športne vzgoje in ambasadorka zdravega načina življenja, gibanja in razmišljanja. Stremim k temu, da živim svoje poslanstvo in v vsaki preizkušnji iščem izziv in motivacijo za pogumne korake naprej. Za mano je nekaj zahtevnejših življenjskih preizkušenj in vsaka me je na nek svoj način obogatila in naredila še boljšo, čeprav je bilo težko. Zelo uživam tudi v vlogi mame. In zelo uživam, ko vidim, da naši obiskovalci popravijo svojo držo telesa, postanejo močnejši, gibčnejši ali pa dosežejo pri sebi kak drugi premik naprej. Tukaj sem zato, da tudi vas premaknem naprej. Ste pripravljeni narediti korak naprej – zase? (Foto: Iztok Dimc)