Bliža se čas praznovanj in druženje z bližnjimi ob dobri hrani in pijači. Pojedinam drugi dan pogosto sledi slabo počutje, neurejena prebava in poležavanje. Žal prekomerno uživanje hrane ni več redkost. Pa bilo včasih tudi tako?

Bogato hrano so jedli ob praznikih. Sicer je bila rezervirana za moške, delavce in obiske, ki so prišli k hiši in se jim je gospodinja želela izkazati. Domači so uživali kar so pridelali doma. Različno zelenjavo- zelje, repo, buče- pripravljene z naravnima antibiotikoma čebulo in česnom. Z mastjo in ocvirki so varčevali za posebne priložnosti. Pogoste so bile fižolove jedi, kaše in črn kruh. Jajca so bila prava poslastica, jedli so jih poredko, v jesenskem času pa so jih celo zakopavali v pepel, da bi jih imeli dovolj za peko božične potice. Tudi mleka ni bilo vedno pri hiši, sploh če so želeli zaslužiti kak dinar. Sladkor je bil bolj redkost kot stalnica. Več ali manj so bili lačni kot siti in hrano so spoštovali. In izpostavimo še nekaj: jedli so sezonsko, živila so bila vzgojena na domačih tleh in so bila polna vitaminov in mineralov. In gibali so se če sel dan, saj so opravljali delo v hlevu, na njivi ali pa v gozdu.

»Danes pa hrane pojemo raje več kot premalo. Če pogledamo tipično prehrano enega dne, je za zajtrk najenostavneje, če pojemo bel kruh z margarino in sladko marmelado ter še kavico. Ali sladke kosmiče s trajnim mlekom. V službi za malico odsotno za računalnikom pojemo čokoladico. Za kosilo si izberemo hrustljavo ocvrt sir ali meso in krompirček. Na solato tudi pozabimo, saj se nam ne ljubi vstajati in izgubljati časa pri solatnemu baru. Do večerje mimo grede pojemo še kak rogljiček ali sadni jogurt. Doma si hitro postrežemo s toastom, pašteto in sadnim nektarjem ali pivom. Zvečer pa pred televizijo »pospravimo« še vrečko čipsa ali milke. Zelenjave doma nimamo, saj se hitro pokvari in je njena priprava zamudna. In ob taki prehrani cele dneve presedimo, v trgovini pa izbiramo ceneno hrano«.

Zgornjo situacijo lahko izboljšamo, česar učimo na naših programih. Ker je jesen čas za tradicionalno hrano, sem zbrala nekaj predlogov, kako popestriti jedilnike. Prvo vodilo naj bo, da izbirajmo sezonska in lokalno pridelana.

Zelje– kislo, surovo, dušeno ali kuhano nas oskrbi z obilico prehranske vlaknine, ki skrbi za urejeno prebavo. Surovo zelje je zakladnica vitamina C, vitaminov skupine B (tudi folne kisline), vitamina K, kalija, železa, magnezija, žvepla in bakra. Toplotno obdelano zelje izgubi vitamin C, a je odlična »krtača za črevesje«. Zadnje velja predvsem za kislo zelje, bogato z mlečnokislinskimi bakterijami. Uživanje zelja je celo povezano z zmanjšanim tveganjem za razvoj raka debelega črevesja.

Potem prideta na vrsto repa in črna redkev. Kisla repa vsebuje probiotike, ker pa je bogata z vlakninami (prebiotiki), je tudi hrana za že prisotne bakterije v črevesju. Pražena repa z malo domačimi ocvirki nas lepo pogreje (kot namig pa naj povem, da z žlico ocvirkov lahko občasno začinite zelenjavno jed, brez da bi vas skrbelo za linijo) in nasiti. Črni redkvi pripisujejo lastnost, da pomaga izboljšati imunsko odpornost in pomaga zdraviti dihalne poti. Naribana črna redkev z rjavim fižolom in nerafiniranim bučnim oljem je nasiten obrok. Če imamo domačo črno redkev, ni potrebno, da jo olupimo, dobro jo operimo.

Več o odličnih domačih živilih pa v prihodnjem prispevku.