Življenje je boj neprestan, ne plaši se boja…

Zelo močna misel, ki me opomni na prisotnost vsega, kar mi ponuja življenje. Še posebej mi v ospredje postavi razno razne strahove. Ob tem se začnem zavedati kako močno vodilo pri mojih in naših dejanjih so danes prav strahovi. Mnogo stvari nas je strah, ker ne zaupamo dovolj vase, ker nismo dovolj samozavestni in ker je prisotno močno pomanjkanje ljubezni do sebe.

Strahove opazim tako v sebi kot v drugih in poleg prednosti, ki jih strah prinaša, se zavedam tudi dejstva, da je lahko strah mnogokrat ovira, da se prepustimo čemu lepemu, predvsem pa, da se ne upamo sprostiti in biti to, kar globoko v sebi smo. Tako so v odnosih največkrat vodilo in nam preprečujejo kvalitetne odnose ter da bi odkrili drug drugega v njegovem bistvu. Prav strah povzroča vso zmedo ogroženosti zaradi drugih, nesigurnost v sebi pa prav tako zamaje tla pod nogami. V kolikšni meri smo se zmožni prepustiti odnosom in si dovoliti, da nam ljudje pridejo blizu? Odgovori bi bili lahko zelo različni, verjamem pa, da je odstotek nizek.

Ko se v sebi ne počutim dovolj varna, name vsekakor vpliva mnenje drugih in me lahko vodi vprašanje, ki je danes zelo pogosto: »Kaj si bodo pa ljudje mislili?« Pa je to res tako pomembno? V trenutku, ko se ne počutim dovolj ljubeče v sebi, zagotovo ima to vprašanje smisel in je še kako pomembno, ker mi pomaga, da obstanem… Pa vendar dolgoročno to vprašanje nima pomena, ko sprejmem, da je vse, kar delam ok, predvsem pa ko v sebi čutim da sem ok ne glede na to, kaj storim in ne glede na to, kako me nekdo ocenjuje (tudi, ko storim kaj slabega). Ko me opravljanje, zaničevanje ne gane, takrat vem v sebi, da vidim svoje bistvo. Ni mi več pomembno mnenje drugih, ko cenim sama sebe, ko sprejemam, da delam napake, predvsem pa dejstvo, da me ljudje vidijo tako kot želijo in da je vse opravljanje in zaničevanje le posledica strahov, ki jih ljudje nosimo v sebi, ker smo ranljivi. Zato ocenjujemo kdo je dober ali slab. Dejansko pa se ne zavedamo, da smo vsi v svojem bistvu popolnoma enako ranljivi in da smo si vsi enakovredni ter ni človeka, ki bi bil boljši ali slabši od mene. Vse to povzročajo strahovi in nezavedanje kako edinstven je vsakdo izmed nas.

Takšna je pač današnja realnost. Strah nas je živeti, se prepustiti, zaupati ter pokazati kdo smo. Zato ocenjujemo, presojamo, obsojamo… Globoko v sebi si želimo le živeti ter biti ljubljeni, a se po drugi strani tega tako močno bojimo, ker je grozno, če smo ranjeni, prizadeti, žalostni… Pa so ti občutki res tako grozni? Si dovolimo videti življenje kot mavrico in se zavedati, da so vsi občutki le naši učitelji ter da je ranljivost realna in da je življenje polno vzponov in padcev? So obdobja, ko smo srečni in so obdobja, ko nas razžira bolečina… Zelo realno. Vse to nam je dano, da nas nečesa nauči in nam pomaga, da smo vedno bližje sebi.

Zato spodbujam tako sebe, kot tebe, ki to bereš, da spusti vse miselne ovire in poslušaj le svoje srce, ki te vodi po poteh, ki velikokrat niso varne, a so najboljši učitelj, ko na njih najdemo življenje. 🙂 Prepustimo se odnosom brez strahu in sramu. Ničesar ni tako velikega in težkega, da se s tem ne bi zmogli soočiti in živeti svobodno. 🙂 Zaupajmo v svojo moč in odvrzimo strahove! 🙂 Vzpodbudim te lahko: Vsi smo enakovredni. Ne glede na starost, težo. 🙂 V sebi smo vsi nekaj posebnega- bodimo pogumni in odkrijmo to. 🙂 Ni se nam potrebno sramovati sebe. 🙂

Pojdi, kamor te vodi srce, svobodno vstopaj v odnose, predvsem pa delaj tisto, v kar verjameš z vsem svojim srcem! 🙂

Sem ženska, ki se zelo rada izraža skozi pisanje, ker se mi zdi terapevtsko. V sebi iščem in brskam za neodkritimi zakladi ter se trudim predelovati vse, kar se mi pojavlja in me skuša oddaljevati od sedanjega trenutka. Zanimajo me predvsem odnosi in ljubezen do sebe, ker se mi zdi, da nam tega danes primanjkuje- zato želim s pisanjem ozaveščati in se dotikati tem, ki sicer v javnosti niso tako znane. To delo me sprošča, napolnjuje in uči