A le človek sem in to bom ostal… Misel, ki mi trenutno odzvanja v glavi, ko pogledam dogajanje v sebi in okoli mene… Ko opazujem svojo ranljivost, se zavedam dejstva, kako krhki smo kot človeška bitja… V svojem iskanju, odkrivanju sebe, svojih želja se mnogokrat izgubimo in delamo napake, ki imajo lahko veliko ceno… Pa vendar si moramo dovoliti delati napake, ker se s tem učimo, če smo za to odprti in ker tako lahko odkrijemo lepoto tam, kjer je mogoče trenutno nismo sposobni videti…

V kolikšni meri so napake popravljive, vedno pokaže čas… Se ob tem zavedam, da je odgovornost za moje življenje v mojih rokah? Jaz sem tista, ki se lahko vedno opraviči in napako skuša popraviti, če se za to odločim in če vem, da je v veliki meri od mene odvisno kako bodo stvari potekale… Čas pa je tisti, ki mi pomaga in pokaže ali je nekaj dobro zame ali ne… Ko se skozi tak pogled usmerim v naše odnose, se sprašujem ali se zavedamo odgovornosti in pomembnosti dobre komunikacije… Le s pogovorom lahko stvari rešujemo na pravi način, predvsem pa s tem gradimo medsebojne mostove… Ne glede na to ali je odnos prijateljski ali kakorkoli drugače sorodstveni, je zgolj od mene odvisno kakšno mesto dajem temu odnosu in koliko se želim potruditi… Dejstvo je, da nam vsi odnosi niso enako pomembni… Ko najdem odnos, kjer prevlada naklonjenost, ljubezen, pa se mi zdi zelo pomembno, da se potrudim za komunikacijo, predvsem pa za spoštovanje in potrpežljivost… Ne glede na to, kako velike so napake v odnosih, se lahko vedno znova odločimo in začnemo znova z odpuščanjem in se potrudimo ponovno zgraditi zaupanje… Tudi, če gre za odnos iz preteklosti, ga lahko znova obudimo in »peljemo« naprej tako, kot si želimo… Ob tem se je le mogoče smiselno vprašati s kakšnimi očmi želim gledati na to osebo… Je slaba, ker si jaz tako zamišljam ali je mogoče v svojem bistvu dobra in jaz tega ne želim videti? Kaj je tisto, kar določa njegovo/njeno vrednost? Lahko verjamem, da je vsak človek v svojem bistvu dober? Jaz vsekakor verjamem, da je… Ranjenost in strah sta tista, ki nas vodita, da v drugih iščemo slabosti in ga ocenimo kot slabo osebo… A ob tem mogoče osebe, ki jo sodimo niti ne vidimo resnično take, kot je, ampak jo gledamo tako, kot želimo…

Če se vrnem nazaj k moji odgovornosti… Ko se odločim, da pustim času čas, se sprašujem ali se ob tem zavedam, da imam vedno možnost izbire, da se potrudim namesto, da samo čakam? Moje odločitve so pomembne za mojo prihodnost tako pri odnosih kot tudi pri drugih stvareh… Nikoli ni ok, da samo sedim in čakam, kaj se bo zgodilo, ker s tem postanem le opazovalec svojega življenja in se lahko zgodi, da nezadovoljno opazujem odnose, ki se ne odvijajo tako kot si želim… Kaj si pravzaprav želim? Moje želje me vodijo v dejanja, ki spreminjajo mojo prihodnost… Čakanje, sedenje, predvsem pa brezciljno tavanje ne vodi nikamor, razen v nezadovoljstvo, »jamranje« in žalost v sebi, ko ni tako, kot si želim… Vsekakor to ne pomeni, da imam nadzor nad vsem, kar se dogaja… Imeti vajeti v svojih rokah pomeni le, da se znam prepustiti, dovoliti življenju, da me preseneča, poleg tega pa, da sem sposobna v pravem trenutku oz takrat, ko začutim, stvari in odnose usmeriti tja, kamor si želim… Nikakor nisem nemi opazovalec, poleg tega pa tudi ne morem imeti vsega »pod kontrolo«… Najti pravo ravnovesje med tem, kdaj aktivno vse usmerjati in kje pustiti, da teče samo od sebe je vsekakor umetnost… Zato so zelo pomembne naše želje in poslušanje sebe, kdaj se iskreno želim potruditi… Ob tem lahko poudarim, da je pomembna resnično ISKRENA želja in svoboden namen… Ker še vedno oklepanje svojih želja, predvsem pa trud, v katerem ni iskrenosti in svobode, ne vodita nikamor… Še vedno obstaja možnost, da se trud ne obrestuje in dejstvo je, da vseh odnosov ne morem »popraviti«… Dovolj je, da se potrudim. 🙂

Kot pravi pregovor: Brez muje, se še čevelj ne obuje. S spoštovanjem sebe, svojih potreb, želja ter spoštovanjem drugega kreiramo odnose na takšen ali drugačen način. Odnosi so lahko lepi ali pa slabi, če samo stojim na mestu.

Brez nič, pač ni nič. 🙂